Novice in obvestila

Predlog sva vložili s kolegico,  prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček, zbiranje podpisov pa smo organizirali v različnih organizacijah zdravstvenih delavcev, kot sta Lekarniška zbornica Slovenije in Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ter med zaposlenimi v različnih zdravstvenih ustanovah.

Gre za problem, ki je prisoten v družbi že nekaj let in ogroža delo zdravstvenih delavcev na eni strani ter varnost bolnikov na drugi strani. Zavedamo se, da gre za odraz naraščanja nasilja v družbi, vendar je zdravstvo okolje, kjer je nasilje še toliko bolj nezaželeno, zato je smiselno, da ga nadzorujemo.

Na tem področju je bilo opravljenih že kar nekaj raziskav. Ena prvih iz leta 2008 je pokazala, da je bilo 7 % vprašanih žrtev fizičnega nasilja, skoraj polovica vprašanih pa je poročala o psihičnem oziroma verbalnem nasilju. Kasnejše raziskave, kot je raziskava, ki jo je leta 2020 opravil Nacionalni inštitut za javno zdravje, kažejo, da se je 89 % zdravstvenih delavcev v enem letu srečalo z verbalnim nasiljem pacientov. Gotovo te prijave do neke mere odražajo večjo prepoznavnost nasilja v družbi, ne le njegovega dejanskega naraščanja. Kljub temu so razlike očitne, saj je fizično nasilje s strani pacienta ali njegovih bližnjih poročalo kar 41 % anketiranih zdravstvenih delavcev.

V drugih državah zakonodaja, ki ureja ta področja, pogosto določa, da so zdravstveni delavci uradne osebe, in da se nasilje nad njimi preganja po uradni dolžnosti. Trenutno lahko zdravstveni delavec, ki je deležen verbalnega nasilja, ustrahovanja ali manjših telesnih poškodb, napadalca preganja– tudi na podlagi izvajanja predstavnice Ministrstva za pravosodje, npr:  Trenutno se od zdravstvenega delavca, ki je deležen verbalnega nasilja, ustrahovanja ali manjših telesnih poškodb, pričakuje, da bo vložil ti. predlog za pregon napadalca, sicer se ta ne preganja.  To zdravstvene delavce postavlja v neprijetno situacijo, saj se težko odločimo za tak korak. Takšno nasilje se dogaja v ambulantah, na oddelkih, kjer so prisotni tudi bolniki. Nazadnje se je zgodil bolj medijsko odmeven incident v Zdravstvenem domu Ljubljana, kjer se je zobozdravnica zatekla med čakajoče paciente v čakalnici, da so ji pomagali. To so situacije, ki niso primerne za zdravstvo.

 

Z zakonom želimo situacijo umiriti in sporočiti javnosti, da je nasilje nad zdravstvenimi delavci med opravljanjem njihovega dela nedopustno. Ne želimo si kaznovalne politike, katere cilj bi bil zgolj kaznovanje. Pomembno je predvsem sporočilo, da je nasilje nad zdravstvenimi delavci prepovedano in kaznivo, podobno kot nasilje nad poklicnimi skupinami, ki se ukvarjajo z varnostjo. Verjamemo, da bi se tako, tudi po izkušnjah drugih držav, situacija izboljšala in pripomogla k boljšim razmeram za delo zdravstvenih delavcev.

Kot veste, že dlje časa opozarjamo na razmere v zdravstvu, ne le zaradi nasilja, vendar je to eden izmed ključnih elementov. Na ta način bi lahko prispevali k urejanju zdravstvenega sistema v Sloveniji.

Peter Renčel, vodja Oddelka za pravne zadeve Zdravniške zbornice Slovenije: 

S predlogom novele Kazenskega zakonika se trenutna kazenskopravna ureditev napada na uradno osebo, ki opravlja naloge varnosti, dejansko zgolj razširja na ureditev napada na zdravstvenega delavca. V celoti se sledi sistematiki 300. člena, ki že ureja napad na uradno osebo, ta pa se prenese v nov 300.a člen, ki bi na podoben način uredil napad na zdravstvenega delavca. Gre za dejanje, ki ga stori oseba, ki napade ali resno zagrozi, da bo napadla zdravstvenega delavca ali sodelavca, medtem ko ta izvaja zdravstveno obravnavo pacienta. To pomeni, da je kaznivo dejanje omejeno na čas, ko zdravstveni delavec opravlja zdravstveno obravnavo pacienta ali druge naloge, povezane s to obravnavo.

Predviden je enak kazenskopravni okvir kot velja za napad na uradno osebo, po katerem se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let. Predlog vključuje tudi strožjo obliko kaznovanja, kadar storilec grozi zdravstvenemu delavcu z orožjem ali nevarnim predmetom, ga grdo obravnava ali mu povzroči lahko telesno poškodbo – v takem primeru bi se dejanje kaznovalo z zaporom do petih let. Enako velja v primerih, ko je napad storjen proti dvema ali več osebam.

V okviru zakonodajnega postopka smo prejeli nekaj mnenj različnih deležnikov, med njimi tudi Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora RS, Vrhovnega državnega tožilstva RS in drugih deležnikov s področja pravosodja. Glavni pomisleki se nanašajo na primerljivost med obema poklicnima skupinama – zdravstvenimi delavci in uradnimi osebami – saj uradne osebe opravljajo naloge državne oblasti. Po njihovem mnenju naj bi bil napad na uradne osebe vedno tudi posreden napad na državo, zato naj bi to kaznivo dejanje logično spadalo v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir.

Po našem mnenju pa tudi kaznivo dejanje napada na zdravstvene delavce spada v to poglavje, saj je zdravstvena dejavnost javna dobrina, ki se izvaja v javnem interesu. Tako kot posameznik napade uradno osebo zaradi njenega statusa, lahko napade tudi zdravstvenega delavca zaradi nezadovoljstva z zdravstvenim sistemom, ne nujno zaradi konkretne obravnave, ampak zaradi splošnega nezadovoljstva z razmerami. Zato menimo, da je primerljiva obravnava teh položajev upravičena, saj je zagotavljanje javnega reda in miru pomembno tudi na področju zdravstvene dejavnosti. Zagotavljanje fizične varnosti zdravstvenih delavcev je osnovna predpostavka za normalno delovanje javne zdravstvene službe.

Primerjalnopravni vidik pokaže, da so številne evropske države že prepoznale specifičnost tega položaja. Na Hrvaškem so napad na zdravstvenega delavca v Kazenskem zakoniku umestili skupaj z napadom na uradno osebo, podobno kot pri nas. Definicija napada na uradno osebo je v njihovem Kazenskem zakoniku podobna naši, zato menimo, da je tudi pri nas umestitev tega kaznivega dejanja v poglavje zoper javni red in mir ustrezna.

V mnenjih je bil podan tudi pomislek, ali bi bilo mogoče te cilje doseči z milejšimi ukrepi, brez kazenskopravne represije. Res je, da so bili že izvedeni številni milejši ukrepi. Zdravniška zbornica je pripravila številna priporočila, izobraževanja in posebna navodila, kako deeskalirati konflikte s problematičnimi pacienti. Kljub tem ukrepom pa statistika kaže, da nasilja nad zdravstvenimi delavci ni manj, varnostni ukrepi v javnih zavodih se povečujejo, a tudi to ne zmanjšuje nasilja. Zato se sprašujemo, kateri ukrepi bi še ostali, preden uvedemo kazenskopravno zaščito. Menimo, da so vsi drugi ukrepi že izčrpani in da je kazenskopravna zaščita nujna.

Poleg tega je bil izražen pomislek, ali obstoječi kazenskopravni okvir zadostuje za sankcioniranje teh dejanj. Menimo, da ne, saj je potrebno, da Kazenski zakonik prenese ta kazniva dejanja na višjo raven in jih obravnava strožje. Ta dejanja bodo tako po novem preganjana po uradni dolžnosti.

Številne tuje ureditve že prepoznavajo specifičnost položaja zdravstvenih delavcev. V Španiji je napad na zdravstveno osebje obravnavan skupaj z napadom na uradno osebo, v Nemčiji se kaznuje napad na zdravstveno osebje, ki izvaja nujno medicinsko pomoč, v Italiji pa je bilo leta 2020 uvedeno posebno kaznivo dejanje napada na zdravstveno osebje. Podobno ureditev najdemo v Veliki Britaniji in na Hrvaškem, kjer so leta 2017 uvedli posebno kaznivo dejanje napada na zdravstvenega delavca. Naša soseda Hrvaška, ki se sicer pogosto zgleduje po slovenski zakonodaji, je pri tem že naredila korak naprej, in naš predlog pravzaprav sledi tistemu, kar so številne evropske države že vzpostavile.


Jožef Školč, član Komisije za državno ureditev Državnega sveta:

Naslednjič se bomo, recimo, soočili s kolegom Štrukljem, ki bo predstavil statistiko o pritiskih, s katerimi se soočajo ljudje, na primer starši v šolah, ko posegajo v učni proces. Enako bomo imeli primer pri socialnih delavcih, da ne govorim še o drugih poklicih. Tako da je ta argument, da ima ena skupina nekaj urejeno, druga pa ne, po mojem mnenju vzdržen, vendar ni nujno najboljši. Marsikdaj se reši en problem, nato pa se urejajo še težave drugih skupin. Če je nekomu dana neka pravica, drugemu pa ne, to po mojem mnenju ne povzroča resne neenakosti, dokler se sistematično ne zaprejo poti, po katerih bi lahko tudi druge skupine pridobile podobne pravice. Sistem se lahko nadgradi.

Zato sprašujem predlagatelje, ali vidijo možnost, da se postopek prekine in poišče boljšo rešitev. To je ena od možnosti. Zanimalo bi me tudi, koliko prijav nasilja ali pritiska je bilo dejansko podanih, ne samo kako se anketiranci počutijo. Anketni podatki so lahko vprašljivi, saj odražajo subjektivno dojemanje tistih, ki so bili anketirani. Pomembno bi bilo videti, kolikšen je razkorak med tem, kar ljudje čutijo kot pritisk, in tem, kar so pripravljeni prijaviti. Tega podatka nisem zasledil, vendar se mi zdi ključnega pomena, ne samo za ta zakon, ampak tudi za razumevanje širših družbenih razmer.

Če bomo šli naprej, moram odkrito priznati, da verjamem, da je treba podpreti tiste, ki se do te točke potrudijo, tudi če je predlog tehnično šibek. Podprl ga bom, a še raje bi videl, da se resno obravnava pritisk, ki ga zdravstveni delavci, vključno z zdravniki, doživljajo.

Jasmina Opec Vöröš, državna svetnica: 

Nasilje je v vsakem primeru in v vsaki obliki nesprejemljivo. Na žalost ga imamo v družbi čedalje več, in žal se povečuje tudi nad osebami, ki opravljajo naloge države, kot so zdravniki, učitelji, socialni delavci. Tega problema se moramo lotiti sistematično, mislim, da za vse poklice na enak način. Prej ste omenili, ali so možni drugi ukrepi. Glede na to, da so nekateri že bili izvedeni, menim, da so, predvsem v obliki spremembe družbene klime. Vemo, da je trenutno ozračje v zvezi z zdravstvom zelo napeto, kar se neposredno prenaša na ljudi, ki so že sami po sebi živčni, ko morajo v čakalnicah čakati deset ur ali več. Poleg tega pa nenehno poslušajo o konfliktih med politiko in zdravniki, kar ustvarja negativno vzdušje in še dodatno spodbuja nasilje. Na tem področju je treba delati, če želimo zmanjšati družbeno napetost.

Omenili ste tudi, da je Italija to spremembo v Kazenski zakonik uvedla že leta 2020. Vendar je, zanimivo, ravno pred tednom ali dvema izšel članek, v katerem je bilo omenjeno, da se nasilje nad zdravniki in zdravstvenimi delavci v Italiji še vedno stopnjuje. Čeprav je Italija to določbo uvedla že pred štirimi leti, očitno sprememba Kazenskega zakonika ni prinesla pričakovanih rezultatov.

Moj drugi pomislek je, kot je bilo že danes večkrat izpostavljeno, da se osredotočamo zgolj na eno skupino uslužbencev. Kot je bilo rečeno, to so učitelji in socialni delavci. Če bi želeli resnično zaščititi vse, ki opravljajo naloge države in so deležni nasilja, bi morali enako obravnavati vse te poklicne skupine.

Prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije: 

Pot, ki smo jo ubrali, je legalna v skladu z zakonodajo naše države, saj gre za pobudo državljanov. Seveda bi pričakovali, da situacijo prepoznajo tudi pristojni državni organi, zato zaradi široke podpore zdravstvenih delavcev postopka v tej fazi ne želimo prekiniti. Veseli nas, da tudi državni svetniki prepoznate problem in ste pripravljeni reševati situacijo naprej na drugačne načine, če to dopolnilo Kazenskega zakonika ne bo sprejeto.

Glede vprašanja gospe Andreja Lang, višje sekretarke z ministrstva za pravosodje moram poudariti, da obstaja velika razlika v dojemanju za osebo, ki je udeležena v dogodku. V prvem primeru je žrtev, torej zdravstveni delavec, tista, ki odloča, ali bo postopek stekel, v drugem primeru pa postopek steče v vsakem primeru. To je bistvena razlika za osebo, ki nastopa kot žrtev.

Pomembno je vedeti, da zdravstvene institucije uporabljajo določene sisteme za prijavo varnostnih zapletov, kamor spada tudi nasilje. Vendar se to po navadi prijavlja naprej le takrat, ko je treba za umiritev poklicati policijo. Podrobnejših podatkov za druge zdravstvene ustanove nimamo, vendar ustanove poročajo o številu prijav znotraj svojih sistemov.

Poudariti je treba tudi, da sta bila v zadnjih petnajstih letih dva zdravnika umorjena na delovnem mestu, kar kaže na resnost situacije, ki jo želimo umiriti. Ta ukrep bo prispeval k izboljšanju delovnega okolja, seveda pa se zavedamo, da to ne more biti edini ukrep. Zato so izobraževanja za zdravstvene delavce, ki jih organizirata Zbornica zdravstvene nege in Zdravniška zbornica, namenjena pristopu do pacientov in njihovih svojcev ter deeskalaciji nasilja. S tem se aktivno ukvarjamo, hkrati pa bi bilo dobro, da k izboljšanju družbene klime prispeva celotna družba.Še enkrat poudarjam, da gre za odvrnitveni ukrep, ki naj bi prispeval k izboljšanju razmer. 

Peter Renčel, vodja Oddelka za pravne zadeve Zdravniške zbornice Slovenije: 

Rad bi poudaril dve tehnični točki, ker je bilo nekaj pomislekov glede pravilnosti in ustreznosti predloga zakona za nadaljnjo obravnavo. Najprej glede umestitve v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir – to je pravilna umestitev, saj nismo slišali nobenih argumentov, zakaj temu ne bi bilo tako. Kaznivo dejanje po 300. členu ne varuje zgolj dobrine javnega reda in miru, ampak tudi varnost uradnih oseb. Gre za tako imenovano "mešano dobrino", pri čemer pravna teorija zagovarja stališče, da je varstvo uradnih oseb celo pomembnejše od varstva javnega reda. V tem poglavju so vključena tudi druga kazniva dejanja, kot je na primer oviranje verskih obredov ali skrunitev grobov. Skratka, varovana dobrina je javni red in mir, ki se zagotavlja tudi v zdravstvu z novim členom. Zakon ne zahteva, da se v poglavju varujejo zgolj uradne osebe; to je povsem tehnična zadeva.

 

 

Druga točka se nanaša na to, da zakon ne opredeljuje zdravstvenih delavcev. Zdravstveni delavci so natančno opredeljeni z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, prav tako zdravstveni sodelavci. Enako je urejeno tudi v 300. členu Kazenskega zakonika, ki govori o uporabi orožja. Kaj je orožje, pa je opredeljeno v Zakonu o orožju, ne v Kazenskem zakoniku.

Kar se tiče pomislekov, da ustrezne kazenskopravne študije niso bile izvedene, bi rad poudaril, da je bilo opravljeno raziskovalno poročilo, katerega nosilec je Fakulteta za varnostne vede, kar predstavlja relevantno kazenskopravno študijo.

Glede vprašanja o posebnem zakonu v Združenem kraljestvu – da, tam obstaja poseben zakon, ki ureja napade na različne delavce v nujnih službah, kot so gasilci in drugi, med njimi tudi zdravstveni delavci. Predlagana novela se ustrezno vključuje tudi v naš pravni sistem in je primerljiva ureditvam v drugih sistemih.