Tega poklica si ne želim več, ker me ima družba za razrednega sovražnika.
Za študij medicine sem se odločila marca 1990 - le nekaj dni pred prijavnim rokom na univerze. Ko sem izbirala, kje naj nadaljujem svojo pot, študij in poklic, sem imela preveč možnosti v glavi. Iz megle mi je takrat pomagal oče. To so bile njegove besede: "Glavo imaš odlično za šolo, čut imaš za socialne stvari (že takrat sem bila volonterka v otroških domovih in še kje) - medicina bi bila prava zate. Poleg tega je to poklic, ki ga bodo ljudje vedno spoštovali." O, ata, kolikokrat se spomnim tvojih besed! Prav je imel glede moje glave - res sem študirala z lahkoto. Prav je imel glede socialnega čuta - potrebujem ga ogromno za ta poklic, do sedaj ga še nisem izgubila. A njegove misli o spoštovanju so zelo daleč od resnice. Prav nasprotno - ugled zdravniškega poklica je slab, žal iz leta v leto slabši.
Zdravniki se o tem medsebojno veliko pogovarjamo. Ugotavljamo, da naši otroci zaradi strahu pred kritiko ne povedo radi, da imajo starše zdravnike; da smo pravzaprav zadovoljni, kadar se naši otroci ne odločijo za študij medicine; da upamo, da v nezdravniški družbi, da ne bo zdravniških tem, ker se ob teh pogosto čutimo napadene; da s strahom odpremo vsak članek, ki ima v naslovu besedo zdravnik; da lahko vodilni politiki brez razloga in brez posledic blatijo zdravnike in jim javnost prikimava; da pridejo velikokrat bolniki ali njihovi svojci k zdravniku z negativnimi pričakovanji ali celo odprto agresijo. Glede tega je naša družba pravzaprav edinstvena. Potovala in živela sem že po zelo različnih koncih sveta - pa je brez izjeme v vseh družbah, ki jih poznam doslej, zdravniški poklic visoko spoštovan. Tako v Ugandi, kjer je zdravnikov zelo malo in je do tega poklica težko priti, kot v ZDA, kjer je zdravniški poklic med bolj spoštovanimi in bolje plačanimi, saj je pot do njega dolga in zahtevna. Tudi v evropskih državah je visoko na lestvici.
Pot do poklica samostojnega zdravnika je dolga tudi v Sloveniji: matura, šest let študija, šest let specializacije, nato šele licenca za samostojno delo ter vsakih sedem let dokazovanje usposobljenosti za podaljšanje licence. Poklic opravljaš sedem dni na teden, 24 ur na dan, s številnimi nadurami. (Samo pomislite, da se nam je zdravnikom zdelo, da stavkamo, ko smo svoje delo omejili na 48 ur tedensko.) V naš poklic je treba vložiti in nato ves čas vztrajno vlagati veliko truda in časa. V današnji družbi uspeh (in z njim verjetno spoštovanje) merimo z zasluženim denarjem oziroma še bolj - kot enoto zaslužka na enoto dela, vse bolj je pomemben prosti čas. V takem vrednostnem sistemu hitro ugotoviš, da zdravniški poklic v Sloveniji ni spoštovan. V mnogih drugih poklicih so ljudje, ki so pripravljeni toliko vlagati v izobrazbo in delo, plačani (in upoštevani) mnogo, mnogo bolje. V našem poklicu denar in trud nista v sorazmerju, smisel moraš najti drugače - v rešenih življenjih, ozdravljenih bolnikih, besedah zahvale. In veliko nas je, ki vztrajamo.
Zakaj torej je podoba našega poklica v Sloveniji nekako negativna? Razlogov je veliko. Del zgodbe je zagotovo senzacionalistični način novinarstva, kjer se mnogo bolj glasno in pogosto piše o napakah kot uspehih. A tukaj zdravniki nismo osamljeni, le bolj odmevne so naše napake. Delamo jih toliko kot vsi ljudje vseh drugih poklicev. Zdravniki moramo samokritično pogledati tudi sebe: Koliko sploh sami cenimo svoj poklic? In drug drugega? Kolikokrat se med nami pojavijo besede nezaupanja in nespoštovanja, ki jih sliši tudi bolnik? Kako pogosto kak zdravnik promovira sebe in pozabi, da je medicina skupinsko delo? Kako nezadovoljstvo prenašamo tudi na mlajše generacije? Koliko svoj poklic in starejše kolege sploh spoštujejo najmlajši, ko npr. pridejo na strokovni izpit kar v kolesarskih hlačah ali vroči majčki?
Edinstven v Sloveniji (in odločujoč za javno mnenje) pa je odnos, ki ga ima do zdravnikov in zdravstva nasploh vladna politika. Država je lastnica zdravstvenega sistema, ki vse slabše deluje, potreben je temeljite prenove, novih temeljev, nove oblike financiranja, velikega finančnega vložka v infrastrukturo; potrebna je odkrita komunikacija o tem, kaj si v Sloveniji z zbranimi sredstvi za zdravstvo sploh lahko privoščimo - pa za nič od tega ni politične volje. Teme seveda niso prijetne, političnih točk ne prinašajo; lažje je puščice usmeriti v zdravnike. Prikazuje se nas kot zaslužkarje, pohlepne, nemoralne in še kakšne težke besede smo slišali od vplivnih ljudi, ki jih nikoli ne bi smeli izreči. Tako očitno nespoštovanje in včasih že kar sovražnost do zdravnikov občutim zelo globoko. Zato sem v času kovida in po njem začela pisati in nam zdravnikom poskušala dati glas. Javno mnenje ne boli le mene. Zato danes dobijo besedo še drugi zdravniki na oddelku 514 in širše, vsi predani in odlični zdravniki, ki jih zelo cenim ... Postavila sem jim dve vprašanji: 1. Zakaj in kdaj si se odločil za študij medicine? 2. Kaj si danes misliš o svojem poklicu?
• Kot majhna deklica sem bila zelo bolna, veliko časa v bolnišnici, hodila vrsto let na kontrole k prijaznim zdravnikom, ki so me uspešno pozdravili. Najverjetneje sem si zato, od kar pomnim, želela postati zdravnica in pomagati drugim. Vedno sem rada delala kot zdravnica in še vedno rada delam z bolniki, čeprav vse pogosteje med bolniki in svojci opažam primere nezaupanja, dvomov in prevelikih pričakovanj. V več kot 25-letni karieri klinične zdravnice sem priča izrazitemu upadu ugleda poklica zdravnika pa tudi drugih prej priznanih poklicev, kot so učitelji, sodniki … Med ljudmi in tudi med zdravniki vlada klima nezaupanja, v ospredje prihaja egoizem in izginja solidarnost ter skrb za skupno dobro. Da ugled zdravnika upada, se vidi tudi pri vpisu na MF, kjer se vsako leto vpisuje manj fantov, ki si raje poiščejo lažji in bolje plačan poklic.
• Želel sem si reševati življenja, zato sem se odločil za zdravniški poklic. 30 let kasneje si tega poklica ne želim več, ker me ima družba za razrednega sovražnika.
• Na medicino sem se vpisala, ker imam ljudi res rada in se mi je to zdel poklic, kjer moraš veliko dati, ob tem pa veliko dobiš … In se mi zdi, da vse to še vedno drži … Mi pa je hudo, da poskušajo politiki in mediji naš trud in odnos do dela in ljudi razvrednotiti in zreducirati na zaslužkarstvo.
• Za medicino sem se odločil, ker me je zanimalo delovanje človeškega telesa. Zdaj si mislim, da je odličen poklic, ki me izpolnjuje. Izpolnjuje del mene, ko lahko zdravim kritično bolne. V trenutnih razmerah pa si del sebe izpolnjujem s privatnim zaslužkom. Glede na vložek ni proporcionalno plačan.
• Medicino sem izbral (namesto molekularne biologije - tam imajo matematiko!) v tretjem letniku srednje kot najlažji način zbežati iz Srbije. Resno. Svojo izbiro obžalujem. Preveč ljudi, preveč dela, preveč odgovornosti, premalo hvaležnosti (finančne, moralne, sistemske ...).
• Konec četrtega letnika, vzgib je bil dejansko želja pomagati drugim, jih rešiti (zaradi mojega otroštva) … Kaj si mislim sedaj? Najtežji poklic, zame najbolj izpolnjujoč - dejansko pomagam ljudem, jih "rešujem". Me pa prizadene dandanašnji odnos javnosti do zdravnikov. Ker si tega ne zaslužimo.
• Odločila sem se na koncu osnovne šole ... Po duši naravoslovka, telo kot izjemen stroj delovanja me je od nekdaj fasciniralo in sem sanjala o ideji, da bom tak dostopen zdravnik za ljudi. Da bom komu s svojo pomočjo, razlago, sočutjem olajšala stisko. Zdaj sem še vedno vesela, da delam, kar me veseli, mi pa je naporno. Ker zdravnik, roko na srce, si 24/7. Tudi ko oddelaš 13-urni "šiht" in prideš izmozgan domov, te čez 20 minut pokliče kolegica, da jo peče voda ... Pa bi ji v tisti utrujenosti in stiski, ko cel dan nisi videl družine, najraje rekel briga me, a ji seveda ne in pač pomagaš. Kot drugo, kar ubija vso romantiko našega poklica, pa so odnosi znotraj stroke. Zdaj, ko sem na drugi specializaciji, to še bolj vidim. Včasih mi povsem ubije duha ta egoistični, neprijazni odnos drug do drugega ...
• Pravzaprav sem se odločila za pediatrijo in ne za katerokoli medicino. Takrat se mi je zdelo, da se odločam za poslanstvo in način življenja, ne samo za poklic kot fizično delo osem ur na dan. Predstavljala sem si, da bosta moje glavno vodilo dela strokovnost in maksimalna ali celo brezmejna pomoč bolniku. Še vedno si enako mislim glede svojega poklica/poslanstva in tako delam, vendar je moje delo izjemno kontrolirano, omejevano, podplačano, zlorabljeno, zasmehovano, ponižano in kriminalizirano - kar počnejo birokrati države, birokrati edinega ZZZS in celotne politike, in to že ves čas, odkar delam, oziroma vedno bolj.
•Za medicino sem se odločil, ker sem želel pomagati ljudem, sprva kot psihiater. Mislim, da je "d'best" kot poklic, ampak ga je trenutno nehvaležno opravljati.
• Za medicino sem se odločila, ker je "prizemljen, predstavljiv" poklic v naravoslovju. Svoj poklic imam še zdaj rada, napredek vidim na vseh področjih medicine. Slovenija načeloma dopušča izvajanje medicine po evropskih kriterijih. Izrazito pa me moti organiziranost zdravstvenega sistema, financ, čakalne vrste ... Še vedno menim, da večina zdravnikov rada in predano opravlja svoj poklic. Prepričana sem, da smo prav sedaj na izrazitem razpotju, da smo v pasti prav zdravniki, saj zaradi premajhnega znanja (finance, menedžment) in neangažiranosti ne sodelujemo aktivno pri reorganizaciji zdravstvenega sistema, kar s pridom izkoriščajo kapitalski mogotci in politika. Rešitve ne poznam.
• Za medicino sem se odločil iz podobnih vzgibov kot mnogi drugi. Ampak se je vse tako hitro obrnilo v neko smer, ki ni prijetna. Poklic, ki je včasih veljal za cenjenega in častnega, so politiki in kreatorji javnega mnenja spravili do točke, ko mi je v neki novi družbi skoraj nerodno povedati, da sem zdravnik. Poslušam na poti v službo zjutraj Denis Avdić šov in on tako žaljivo o zdravnikih, da te kar užalosti. Češ, radi bi imeli višje plače, ker študij medicine tako dolgo traja, in nas primerja s faliranimi študenti, da oni tudi dolgo študirajo. In o tem v najbolj poslušanem jutranjem programu.
• Želja študirati medicino se je pojavila nekje na sredini srednje šole. Medicina se je zdela dobra kombinacija naravoslovja, a ob tem še zmeraj delaš z ljudmi; predstavljala je izziv, iskreno pa je glavni razlog v moji najstniški glavi bil, da kaj je pa lepšega kot imeti poklic, kjer lahko pomagaš ljudem - tega ti nikdar ne bo težko delati. Tudi po skoraj 15 letih dela vsakodnevno najdeš nove strokovne izzive in ni lepšega kot takrat, ko vidiš, da nekdo, ki je prišel hudo prizadet, veselo pomaha, ko gre z oddelka, in veš, da si tudi ti prispeval k temu. Naš poklic je lep, ni mi ga težko opravljati in veliko nam vrne - in pri tem nimam v mislih finančnega vidika. Odnos javnosti do zdravnikov je bistveno slabši kakor tedaj, ko sem začela hoditi v službo. Javnost sestavljajo ljudje, s katerimi pridem vsakodnevno v stik, kot bolniki ali svojci. Kot posamezniki tega odnosa ne kažejo, še zmeraj namreč prevladuje zaupanje in na nek način spoštovanje do dela, ki ga opravljamo. Seveda so izjeme, ampak te so po mojih izkušnjah redke. Delo bolj kvari vzdušje v delovnem okolju, splošno nezadovoljstvo med zdravniki, ki bi ga rada razložila, pa ne znam. Vsakodnevna pregovarjanja, ki občasno preidejo v prave prepire o organizacijskih zadevah, premestitvah, ki so zaradi prostorskih stisk skoraj težje izvedljive kot dobiti vstopnico za finale evropskega prvenstva, kvarijo poklic, ki ga še zmeraj rada opravljam.
