Preberite intervju s skoraj 90-letnim Elkom Borkom, legendo mariborske ginekologije, ki je prejel zlati grb Maribora. Kako je osveščal o pravici do splava, umetne oploditve in kontracepcije ter na kaj je v svoji karieri najbolj ponosen.
.jpg?sfvrsn=92d60536_3)
Najprej iskrene čestitke za zlati grb mesta Maribor. To je le eno od številnih priznanj, ki ste jih prejeli v svoji bogati karieri. Koliko vam pomeni?
"Človek je vesel vsakega priznanja. Sem tudi eden redkih Mariborčanov, ki imajo zlati in srebrni grb."
Ni dvoma, da zato ker ste v svoji stroki naredili ogromno, ampak do tega še prideva. Začniva na začetku. Rodili ste se med svetovnima vojnama, leta 1934.
"Rodil sem se par mesecev po tem, ko so ubili kralja Aleksandra. Rodil sem se torej v stari Jugoslaviji, v kraljevini."
V napetih časih.
"Ne posebej. Bili so razni protesti, ampak moje otroštvo je bilo zelo lepo. Na sedanjem Trgu svobode, pri Kodžaku, smo otroci vsak večer hodili v kino. Predvajali so filme o mišku Mikiju, potem smo šli še v mesarijo Benko, za večerjo smo običajno jedli žemljico s hamburško slanino in belo kavo ... Kar lepo mladost smo imeli. Oče je bil profesor na gimnaziji in je lepo zaslužil, tudi zato ker je bil ob tem še književnik."
Kasneje je družina morala oditi v Srbijo.
"Šestega aprila 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo. Bila je cvetna nedelja in spomnim se, da smo še šli k maši. No, čez dva dni so že bili Nemci v Mariboru, to je bila nemška okupacija Jugoslavije. Vsi moji prijatelji so naenkrat govorili nemško, nosili bele dokolenke in irhaste hlače, kar je bil znak, da so Nemci. Potem so očeta 25. aprila aretirali. Po nas pa so 5. junija ob enajstih ponoči prišli Nemci in nas najprej odpeljali v kasarno, nato pa nas naslednji dan transportirali."
V Prekuplje.
"Najprej so nas s kamioni prepeljali preko Drave. Jugoslovanska vojska je porušila vse mostove, zato so nas peljali čez pontonski most do Slovenske Bistrice, tam so nas naložili na živinske vagone, 7. junija smo že bili v Zagrebu, potem je transport šel naprej do Slavonskega Broda preko Sarajeva v Srbijo. Takrat sem bil star sedem let."
Čutite veliko strast do zgodovine. Menda ste oklevali, ali bi študirali zgodovino ali medicino. Kaj je pretehtalo?
"Bolezen očeta. S komaj 50 leti je zbolel, takrat še niso vedeli za čim. Šele ko je umrl, so ugotovili, da je imel raka na ledvici. Enkrat mi je rekel, naj mu pomagam, tako ga je bolelo. Pomagaj mi, je govoril, jaz pa nisem mogel nič. In tako sem se na hitro odločil, da grem študirat medicino."
Nato ste se odločili za ginekologijo. Ta veja medicine očetu ne bi mogla pomagati. Kaj vas je potegnilo prav tja? Bili ste menda med najboljšimi študenti, tudi eden od prvih diplomantov vaše generacije. Verjetno ste imeli na izbiro marsikaj.
"Bil sem eden od prvih, ki smo končali letnik na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Na ginekologijo pa me je pripeljalo porodništvo. Bilo mi je všeč. Ko sem končal študij, sem bil že poročen in nisem nič čakal, tako kot zdaj nekateri, ki si, ko končajo študij, vzamejo več mesecev dopusta. Takoj naslednji mesec sem šel delat v zdravstveni dom Maribor, saj sem imel zadnje leto njihovo štipendijo. Najprej sem delal kot splošni zdravnik. Takrat so bile to obratne ambulante. Moji pacienti so bili iz Avtobusnega prometa Maribor, Strojne, Gradisa, Pinusa - iz par podjetij, kam sem potem hodil gledat, kaj delajo. Ker so recimo rekli, da dvigujejo pretežke stvari, sem šel tja v kontrolo. Kar se tega tiče, je bila tedaj medicina boljše organizirana. Družinske zdravnike so uvedli naknadno. So rekli, da zato, da bodo vso družino obravnavali. Danes vidite, da iz vsega skupaj ni bilo nič."
Kaj vas je potem povleklo v porodništvo?"Rojstvo novega človeka. Ko mati zagleda otroka in se ga razveseli, to je nekaj najlepšega na svetu."
Kasneje ste se ukvarjali tudi z reproduktivno medicino."In z operativo. Bil sem med začetniki endoskopskih operacij. Danes te izvajajo masovno, takrat pa je bila to revolucija."
Razvoj ginekologije je spremljala emancipacija žensk. Najbrž ste bili deležni kakšnih kritik, ker ste se ukvarjali z reproduktivno medicino, kontracepcijo, splavi ..."Za časopis Tovariš, kjer so imeli pro in kontra soočenja, sem pisal za kontracepcijo. Tam sem se prvič izpostavil. Videl sem, koliko dobrega je prinesla kontracepcija. Najbrž sem bil med zadnjimi zdravniki, ki smo videli, kako so ženske umirale zaradi splava. Vsako leto smo imeli par primerov, ko so mlade ženske umrle, ker so šle opravit splav na črno. Takrat splav ni bil dovoljen. Tudi zdravniška organizacija mu je nasprotovala. Potem se je izkazalo, da ženske ob nezaželeni nosečnosti iščejo izhod v sili in pomoč poiščejo pri raznih mazačih."
Celo doktorirali ste, v Zagrebu, na temo komplikacij pri splavih."Šlo je za statistično obdelavo komplikacij pri umetni prekinitvi nosečnosti. Med drugim sem se vključil v sodelovanje s primarijem Tekavčičem, ki je vodil centralni ginekološki dispanzer v Ljubljani, pozneje pa s profesorico Andolškovo, ki je vodila inštitut za načrtovanje družine. Tam smo dobivali najnovejša kontracepcijska sredstva. Maribor je bil sicer samostojni center, celo iz Gradca so hodili k nam spraševat zdravnike o materničnih vložkih, kontracepcijskih tabletah in podobnem."
Kot strokovnjak ste tudi v družbi pojasnjevali te stvari."No, bil sem toliko pismen, da sem marsikaj objavljal. Ko je nato prišlo do težav s predstojnikom, primarijem Rostoharjem, so mene potisnili naprej, ker sem imel največ objavljenih člankov in sem bil prepoznaven. Čeprav si tega sploh nisem želel in je bilo pet starejših od mene, ki so me prej učili, potem pa jih je bilo težko kar komandirati. Tako da sem imel težave v tistem času. Takrat smo recimo ukinjali kajenje v bolnišnici. Na našem oddelku smo prvi ukinili kajenje. Uslužbenci so zato podpisali peticijo proti meni. Tega si danes ne znamo niti predstavljati. Ni bilo vedno lahko."
Gotovo ste morali imeti hrbtenico, da ste naredili vse te poteze in se zavzemali za tako občutljiva področja, od prepovedi kajenja do splavov in umetne oploditve. Kako pa danes gledate na to, kar se dogaja na Poljskem, v Ameriki, celo na Hrvaškem? Kot da skušajo narediti korak nazaj od reproduktivnih pravic žensk. "Podpiram to, da pravica do splava ostane. Politično sem deloval tudi v odboru za načrtovanje družine, posebnem odboru pri Socialistični zvezi, kjer smo pisali zakon o teh pravicah. Tudi pri nas takrat nekateri niso hoteli opravljati splavov. Ampak splav je bil v tistem času operacija in če si hotel pridobiti kirurške izkušnje, si moral to znati, saj je lahko imela ženska tudi spontani splav. Splav si moral znati opraviti do konca, drugače je ženska izkrvavela in umrla, tako da je bila to nekako edukacija za mladega ginekologa."
Danes je ginekologov premalo. Pravijo, da bodo ženske čedalje težje prišle do ginekologa. Po eni strani opazujemo napredek medicine, po drugi pa ne pridemo do zdravnika. Zakaj mislite, da mladih ta veja medicine ne zanima?"Zdravstvo se je v celoti spremenilo. Vse te reforme ne bodo pripeljale do uspeha. Pomislite, koliko da družba za zdravstvo. V samoupravnem socialističnem sistemu je zdravstvo delovalo na čisto drugi osnovi, zdaj pa živimo v kapitalističnem družbenem sistemu in vrednote zdravnikov so se spremenile. Danes ne delajo več dva dni skupaj na etični pogon, kakor smo mi včasih. Ali ko smo hodili v Ljubljano zastonj predavat, da smo se lahko habilitirali, dobili svojo fakulteto in postali klinični center. Posledično smo vpeljali nekatere nove metode, kot je bila endoskopija. Kot tretji center v Jugoslaviji smo pred Beogradom vpeljali umetno oploditev, to je bil velik korak. Naš profesor Vlaisavljević je to zastavil zelo visoko, jaz pa sem ga v tem podpiral. Če se vrnem, težav v zdravstvu ne bo mogoče rešiti na ta način, saj nikoli več ne bo, kar je bilo. Treba se bo prilagoditi. Zmanjšati pravice. V socializmu je vsak lahko dobil vse, danes je pa kapitalizem ... V Ameriki, če vam kaj manjka, najprej vprašajo, kdo bo plačal, ali pa morate plačati vnaprej, šele potem vas sprejmejo. Pri nas pa lahko greste v urgentni center za vsako figo, tudi zaradi nečesa, kar bi lahko počakalo. Če bi se uvedla participacija ali kaj podobnega, bi videli. Čakalne vrste nastajajo tudi zato, ker se zdravniki zdaj bojijo in paciente za vsako figo pošiljajo na dodatne preiskave. Skratka, težav je veliko in tega reforma ne bo uredila."
Vi ste vseeno veliko dosegli. Na kaj ste najbolj ponosni? "Hm ... Tega me pa ni še nihče vprašal. Zelo sem bil recimo ponosen, ko sem bil v tujini na specializaciji pred doktorskim izpitom. Dobil sem štipendijo, da sem lahko en mesec delal v bolnišnici v Københavnu. To je bila velika lepa stavba, prav užival sem tam in potem so me povabili, da prisostvujem pri endoskopskih operacijah. In enkrat se jim je nekaj zakompliciralo. Mučili so se in mučili. In ker jim kar ni šlo, sem rekel, ali lahko jaz poskusim. Bili so že vsi obnemogli, pa so mi dovolili. Sem vzel tisto prijemalko, cik cak in v pol minute sem bil gotov. In potem sem bil za njih takoj nekaj drugega. Bil sem spoštovan."
Ste imeli torej prste za to."Mariborski center je bil eden od prvih, ki je začel z endoskopskimi operacijami. Tudi z ultrazvokom. To se niti ne ve. Zdaj te preiskave opravljajo vsi, ampak ultrazvok se je začel na porodniškem oddelku v mariborski bolnišnici z dr. Japljem. Mariborski ginekološko-porodniški oddelek je bil pravzaprav nekaj časa celo pred ljubljansko kliniko, iz nje so se hodili v Maribor učit opravljat preiskave z ultrazvokom, endoskopske operacije in podobno."
Spremljate, kar se zdaj dogaja na tem oddelku?"Spremljam. Kolikor sem izvedel, imajo neke težave z medsebojnimi odnosi. Veste, dober šef mora desetkrat pohvaliti in samo enkrat grajati. In pozitivno delovati."
Tega ste se vi držali kot predstojnik."Ko sem po treh mandatih rekel, da ne bom več predstojnik in sem dal odpoved, sta dva celo jokala. Ampak sem že na začetku rekel, da bom samo določen čas. Ko sem imel pogoje za svetnika, sem se tako odločil. Občasno sem sicer delal do 80. leta, torej predaval in tako dalje. Še zdaj, čeprav bom kmalu star 90 let, včasih kakšne recenzije delam za kliniko. Od leta 2009 sem tudi predsednik Medikohistorične sekcije in član Zdravniškega društva Maribor. Sem v glavnem odboru tega društva, ki ima zelo bogato tradicijo."
Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/intervju-starosta-mariborske-ginekologije-zdravniki-danes-ne-delajo-vec-na-eticni-pogon-10368706
