»Včasih je že lobanja hunskega bojevnika dovolj, da začutim, da delam pravzaprav oboje hkrati.«
Avtorica intervjuja: Barbara Podnar
Doc. dr. Tomaža Hitija, dr. dent. med., spec. endodontije, sem spoznala na predkliničnih vajah iz endodontije na ULMF, kjer s svojo neutrudno zagnanostjo, doslednostjo in natančnostjo študente uči osnovnih veščin plombiranja in endodontskega zdravljenja. Njegova pot pa ni zaznamovana le z ljubeznijo do endodontije, prav tako kot njegova ljubezen do poučevanja ni omejena le na zidove medicinske fakultete. Več o drobcih svojega življenja spregovori v temle intervjuju.
Kako ste pristali tu, kjer ste? Specialist endodont, učitelj na MF?
Kljub temu da zelo rad delam s pacienti, se nekako nikoli nisem videl v tem, da bi vse delovne dni preživljal zaprt v mali ordinaciji. Monotonost mi ne leži. Kot dijak in kasneje študent sem zelo rad poučeval in z inštrukcijami matematike in fizike tudi kaj malega zaslužil. Ko se mi je ponudila priložnost, da kmalu po študiju dentalne medicine ostanem na fakulteti in nadaljujem svojo pot kot asistent na Katedri za zobne bolezni in normalno morfologijo zobnega organa, sem začutil, da je to moja pot. Med čakanjem na zaposlitev na Medicinski fakulteti UL sem pol leta po končanem študiju delal v ZD Šentvid kot splošni zobozdravnik. Na to obdobje imam res zelo lepe spomine. Že takrat sem začutil, da je endodontija tisti del zobozdravstva, ki me daleč najbolj veseli. Zaposlitev na MF že sama po sebi poleg doktorata zahteva tudi specializacijo. Čeprav sem na specializacijo iz zobnih bolezni in endodontije čakal tri leta in sem ob svojem začetku specializacije že presegal znanja povprečnega mladega specialista, je bila ta dolga pot vseeno pomembna za moj napredek, saj sem si med specializacijo nabral še več pomembnih kliničnih izkušenj. Endodontija je ena izmed vej zobozdravstva, pri kateri sta izjemno pomembna dobra mikromotorika in tridimenzionalna predstava. Med splošnimi zobozdravniki (z izjemami) ta del zobozdravstva prav zato ni najbolj priljubljen, saj si se prisiljen večinoma zanašati na taktilni občutek; marsičesa namreč (tudi pod mikroskopom) ne vidiš, delovno polje pa je pogosto manjše od 5 x 5 mm. Jaz pa preprosto uživam v tem in mi klinično delo predstavlja sprostitev.
Vodilo pri delu s študenti?
Rad sem v njihovi družbi. Pri poučevanju me vodi predvsem občutek, da imamo vsi isti cilj – tako jaz kot vsak od njih si zase želi, da postane dober zobozdravnik. Zavedam se, da bo vsak študent nekoč zobozdravnik, ki bo skrbel za na tisoče ljudi. Prav zato se čutim odgovornega, da jim v kratkem času predam čim več znanja in poskušam iz vsakega narediti največ. Sem precej neposreden, česar se kdaj kdo ustraši, se pa vedno trudim, da sem do študentov pošten. Vedno pohvalim dobro delo in predvsem trud. Zobozdravniško delo zahteva veliko motoričnih spretnosti – študenti imajo različne predispozicije, nekateri preprosto zato potrebujejo več časa kot drugi. Če imajo interes in se trudijo, iz njih nastanejo najboljši zobozdravniki. Najbolj me veseli, ko študentje pokažejo zanimanje, da bi se naučili kaj novega. Vedno se trudim, da jim to omogočim. Žal opažam, da so prepogosto preobremenjeni z učenjem stvari, ki so – razen za oceno v indeksu – večinoma nepomembne za njihovo zobozdravniško pot in jim le jemljejo energijo in čas.
V prostem času se skoraj poklicno ukvarjate s paleontologijo. Od kod ljubezen do fosilov, koliko časa že?
Nek slovenski geolog pravi, da se vsi rodimo geologi. In res je tako. Ne poznam otroka, ki ne bi imel rad kamnov. Meni je ta ljubezen ostala in iz leta v leto raste. Na pot paleontologije sem stopil že v času osnovne šole, ko me je mama iz Mengša tedensko vozila na naravoslovni krožek v Stražišče pri Kranju, kjer so me Stane Lamovšek, Ida Kavčič in France Stare naučili veliko o naravi in življenju. S sodelovanjem z dobrim prijateljem dr. Juretom Žaloharjem je zbirateljstvo s prvimi strokovnimi objavami preraslo v »skoraj poklic«. Moja boljša polovica pravi, da je paleontologija moj poklic in da je zobozdravstvo le moj hobi. Ne bi se mogel bolj strinjati z njo.
Še kot študenta sta s prijateljem dr. Žaloharjem našla najstarejše fosilne ostanke morskega konjička na svetu, kar je bilo deležno precejšnje pozornosti paleontologov. Katera najdba pa je Vam najljubša?
Najljubša najdba je po navadi najdba prejšnjega vikenda ali meseca – toliko jih je. Zadnje večje odkritje je na primer okostje kita, ki še čaka na izkop nekje na Dolenjskem. Prvo odmevnejše odkritje pa so res bili približno 13 milijonov let stari miocenski fosili t. i. koprolitnega horizonta, kjer sva poleg morskih konjičkov in pritlikavih morskih konjičkov z Juretom odkrila in opisala prvega slovenskega kačjega pastirja, pritlikave šilaste konjičke in šilaste konjičke. Na opise pa čaka še na desetine izjemnih najdb!
Vedno se kaj najde, ne glede na to, kam greš. Ko si je na primer pred nekaj leti sin želel kopati kosti, sva v kamnolomu Črni Kal odkrila prve ostanke evropske sabljezobe mačke, orjaške hijene, pleistocenskih lisastih psov, mosbaških volkov, bizonov, dveh vrst nosorogov, ostanke, ki zelo verjetno pripadajo evropskemu jaguarju, in še bi lahko našteval.
Zadnjih slabih 15 let se precej ukvarjam tudi z 240 milijonov let starimi fosilnimi najdbami, ki sem jih odkril v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Med njimi so popolna okostja morskih zavrov in rib, pa tudi številni raki, tilakocefalni raki, ostvarji ...
Že več let tudi pomagam na izkopavanjih v tujini. Precej sem izkopaval s prof. Andreo Tintorijem z Univerze v Milanu na različnih lokacijah v italijanskih Alpah, kamor sem letos prvič s seboj vzel tudi sina. To poletje me čaka še izkopavanje na Poljskem in upam, da prihodnje leto s francoskimi kolegi ponovimo ekspedicijo na Svalbard (otočje, ki pripada Norveški in leži malo pod severnim polom). Tam se namreč za vsakim vogalom skriva izjemno odkritje.
Ne le na fakulteti študentom, temveč tudi v prostem času radi predajate svoje znanje – kako to, da na OŠ vodite geološki krožek? Komu je namenjen in kako je organiziran?
Minulo šolsko leto sem od starejšega kolega Eda Grmška, ki je krožek vodil skoraj 30 let, prevzel vodenje geološkega krožka Kamenkost na OŠ Moste. Jaz in celo nekateri starši otrok, ki sedaj obiskujejo naš krožek, smo bili med prvimi krožkarji. Preprosto se mi je zdelo prav, da vrnem del tistega, kar sem sam dobil, ko sem bil otrok. Rad sem tudi obdan z otroki. Pravim jim »moji otroci«. Dobivamo se med šolskim letom vsak četrtek na šoli, kjer pripravim različne teme. Pogovarjamo se o različnih fosilih in mineralih, jamah, meteoritih itd. Med vikendi skupaj z njihovimi starši ter sestricami in bratci obiskujemo različna najdišča po Sloveniji, kjer kopljemo fosile in minerale ter raziskujemo. V preteklem šolskem letu smo šli na kar 14 ekskurzij po Sloveniji. Tri dni v maju smo tudi razstavljali na sejmu MINFOS* v Tržiču, kjer so se otroci (in tudi starši) res odlično odrezali. Ko smo zaključevali krožek, so me otroci prosili, da bi se dobivali tudi med poletnimi počitnicami. Tako za poletje načrtujemo vsaj dve ekskurziji. Tik pred začetkom novega šolskega leta gremo tudi za dva dni v Nemčijo, kjer načrtujemo ogled Museum am Löwentor v Stuttgartu in obisk kamnoloma v Holzmadnu, v katerem bomo kopali jurske amonite in ostanke ihtiozavrov.
Imata endodontija in paleontologija kaj skupnega?
Zame precej. Nad zobmi sem se navdušil že kot otrok med kopanjem fosilnih zob morskih psov. Uporabe mikroskopa in dela pod mikroskopom, ki je moj glavni delovni pripomoček, sem se izučil že med preparacijo fosilov. Pisanja člankov sem se naučil najprej med opisovanjem fosilov. Torej sem tisto, kar sem že znal, le prenesel v zobozdravniško okolje.
Najlažje oboje povežem, kadar opisujem anatomijo zob živali ali ljudi. Ker pa sem tudi ljubitelj arheologije, je včasih že lobanja hunskega bojevnika dovolj, da začutim, da delam v bistvu oboje hkrati.
Kaj bi počeli, če bi imeli na voljo ves čas tega sveta?
Počel bi točno to, kar počnem sedaj, če se le da, v družbi tistih, ki jih imam rad. Izkoristil bi dodatni čas za preparacijo fosilov, za raziskovanje jam, potapljanje, pridobivanje dodatnih znanj iz hipnoze in akupunkture. Preprosto bi raziskal vse kotičke kopnega, podzemlja in morja ter absorbiral vsa znanja tega sveta.
Najlepši spomin na čas študija?
Najlepši spomini so skupinski izleti z mojimi sošolci. Med njimi je na prvem mestu prvi road-trip na zobozdravstveni sejem IDS v Kölnu, na katerega smo se odpravili z mojim prvim avtom. Še zdaj se čudim, kako je mala bela Ford Fiesta 1.0 lahko pripeljala štiri velike dedce na 1000 km oddaljeni sejem. Od takrat dalje vsako drugo leto tradicionalno ponavljamo ta izlet. In vsak je bolj nor od tistega prej. Vsekakor vsakemu študentu priporočam, da naj živi tudi življenje zunaj zidov fakultete. Mogoče sedaj malo obžalujem, da v takratnih okoliščinah nisem imel več časa za to.
Pogled na prihodnost MF takrat in danes?
Kar se razvoja MF tiče, menim, da smo včasih delali bolje in ustvarjali boljši kader, in to v slabših razmerah. Mogoče se danes preprosto preveč hvalimo, kako je vse super. Hkrati pa si zatiskamo oči in ne zmoremo poguma in moči, da bi se bolj osredotočili na to, kaj in kako bi lahko delali bolje. Danes je žal fasada pomembnejša od bistva. Vseeno pa imam upanje, ker je tukaj še vedno nekaj izjemnih in čudovitih ljudi, ki bodo nekoč stvari obrnili na bolje. Če ne mi, pa naši zanamci.
* MINFOS so Mednarodni dnevi mineralov, fosilov in okolja, ki potekajo v Tržiču (https://www.trzic.info/).
Dr. Barbara Podnar, dr. med., spec. oftalmologije, barbara.podnar@gmail.com
