Eden od osnovnih pogojev za rešitev iz katastrofe, v katero drsi javno zdravstvo, je izrazito povečanje števila zdravnikov.
Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani vlada zadnje tedne svojevrstna osuplost ob razkritju, da za dograditev kampusov, ki bi omogočili vpis več študentov, nenadoma manjka 27 milijonov evrov. Denar je bil namensko zagotovljen iz evropskih sredstev, vendar ga je potem vlada v sodelovanju z vodstvom univerze preusmerila v širitev fakultete za farmacijo. Kar je verjetno povezano s pogojevanjem farmacevtske industrije za investicije v naši državi.
Nič ni narobe, da želimo vnaprej ustreči farmacevtskim velikanom in zagotoviti delovno silo za njihove bodoče investicije, ni pa prav, da vlada za ta namen zavestno tvega, da se bo izobraževanje nujno potrebnih dodatnih zdravnikov zavleklo še za neznano število let. Pri tem pa taista vlada na dejstvo, da smo na repu števila zdravnikov v EU (Slovenija 334 na 100.000 ljudi, Hrvaška 371, Nemčija 452, Avstrija 540), odgovarja, da je to »dediščina nedelovanja vseh prejšnjih vlad«. Ampak točno na način in s potezami, kot je sedanja preusmeritev denarja, tudi ta vlada ustvarja do pike enako »dediščino«, kot so jo vse prejšnje. In potem bo prišla nova vlada, ki se bo spet lahko izgovarjala na slabo »dediščino«.
Vedno so in bodo obstajali politično bolj privlačni načini investiranja denarja, kot je vlaganje v razvoj zdravstva in medicine. Pred gradbiščem nove farmacevtske tovarne se bodo politiki lahko slikali že pred prihodnjimi volitvami, učinek večje količine zdravnikov bi ljudje občutili šele takrat, ko o današnjih politikih ne bo nikjer več ne duha ne sluha. Ampak podleganje zgolj narcističnim političnim motivacijam nas vodi v družbeno katastrofo, ki se bo z vsakim političnim (volilnim) krogom samo še poglabljala.
Eden od osnovnih pogojev za rešitev iz katastrofe, v katero drsi javno zdravstvo, je izrazito povečanje števila zdravnikov. Kakršnakoli misel o tem, da bodo zdravniki v prihodnje še nadomeščali kadrovski primanjkljaj z delom prek skrajno dopustnih 48 ur na teden (glede na direktivo EU), je streljanje v prazno. Čeprav novi, zdaj že razvpiti predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti pripravlja možnost tovrstnega čezmernega dela zaradi »reševanja« zastojev pri delu v javnih zdravstvenih zavodih, je ideja obsojena na propad iz več razlogov. Če izvzamem (pre)majhne možnosti nagrajevanja (kar niti ni najbolj pomembno), je osnovni razlog to, da se nove generacije zaposlenih (ne le zdravnikov) bistveno razlikujejo glede pripravljenosti za delo v svojem prostem času.
Predstojniki starejših generacij že več let opažamo, da mlajši ljudje zelo cenijo svoj prosti čas in ga praviloma niso pripravljeni »investirati« v reševanje organizacijskih težav ustanove, v kateri so zaposleni. Siljenje k čezmernemu delu hitro povzroči nezadovoljstvo v kolektivu, nato pa odpovedi – ljudje si raje najdejo delo tam, kjer jih nihče ne sili delati čez »normalni« delovni čas. Po drugi strani pa, če govorimo o zdravstvu, je čezmerno delo (več kot 48 ur) tudi objektivno prepoznano kot tvegano za bolnike. Zato bi moralo tudi pri nas postati prepovedano, ker pomeni povečano možnost napačnih odločitev, ki so nevarne za bolnike. Podobno, kot je prepovedano pri pilotih, pri katerih preseganje števila ur letenja prek varnostnega roba privede do prepovedi opravljanja poklica. Zato je paradoksno, da predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti pri zdravnikih predvideva prav nasprotno – spodbude za delo prek dopustnega 48-urnega delovnika.
A dejstvo je, da je iz obeh razlogov – ker mlade generacije niso pripravljene žrtvovati svojega prostega časa in ker je delo čez 48 ur na teden v povprečju objektivno nevarno za bolnike – edina rešitev povečanje števila študentov medicine. Današnja zdravstvena kriza je nastala zaradi številnih preteklih političnih odločitev, ko so bolj atraktivne »investicijske prioritete« prevladale nad dolgoročnimi naložbami v zdravstvo (kot so gradnja povsem novih, sodobnih bolnišnic ter novih kapacitet za študij medicine; novega razvojnega centra za klinične in akademske raziskave; zaposlovanje kadra po standardih in normativih za vsa delovišča, ob sočasnem upoštevanju določb evropske direktive o 48-urni tedenski delovni obremenitvi; financiranje zahtevnih medicinskih storitev s korektnim ovrednotenjem cene, ki v celoti in realno pokriva materialne stroške; zadostna amortizacija aparatur in pošteno ovrednotenje stroškov dela).
Zaradi vseh naštetih dejstev, o katerih se nam zaradi prežvečenosti sploh ne zdi potrebno več razpravljati, se je po Medicinski fakulteti UL te dni kot ljubljanska megla razlezla osuplost, ker od celotne politike že davno zagotovljena investicija v »prihodnost« nenadoma postaja »prekratka« za 27 milijonov evrov, kar največkrat pomeni prelaganje projektov in zamikanje v nedoločeno prihodnost, do katere bo izobraževanje dodatnih zdravnikov spet zastalo. Mi pa lahko znova v živo opazujemo, kako nastajajo »dediščine«, na katere se bodo prihodnje vlade svetoboljno in z zgražanjem sklicevale podobno, kot se sedanja vlada sklicuje na »dediščine« prejšnjih vlad.
Vir: https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-medicina-brez-razvoja
