Odpor do zdravnikov na družbo vpliva pogubno. Zaradi nezaupanja ljudje iščejo rešitve na nepravih mestih in na neprave načine.
Zame in za mojo družino so slovenski zdravniki in zobozdravniki naredili že veliko dobrega. Ocene o delu nekoga drugega so rezultat izkušenj. Nanje nato lepimo še tisto, kar slišimo od drugih. In prav zato me današnji odnos javnosti do zdravnikov skrbi. Glasnogovorci, med njimi tudi nekateri kolegi, vsiljujejo svetu podobo zlaganega »boga v belem«, bolj kot ljudem predanega denarju. Ne uvidijo, da ob svoji »dobronamernosti« delajo veliko škode – tako zdravnikom kot bolnikom.
Odpor do zdravnikov na družbo vpliva pogubno. Zaradi nezaupanja ljudje iščejo rešitve na nepravih mestih in na neprave načine. Odklanjajo dobro zamišljene preventivne programe in se jim izogibajo. V svetu strahov zavračajo cepljenja – brez uvida, da s tem nalagajo družbi breme nepotrebnih bolezni in smrti. Kot ena redkih držav imamo že desetletja uveljavljen sistem zdravstvenih domov. Mnogi ta sistem zaradi potrjene uspešnosti šele uvajajo. Mi pa ga hote ali nehote uničujemo.
Tak odnos do zdravnikov prinaša izgubo vsem. Tudi v sistemu trenutnega pretvarjanja glavarinskih količnikov (GK) v uteži (U), po katerih naj bi ZZZS po novem meril delo zdravnikov primarne ravni, ga je moč zaslediti. »Optimum« zmogljivosti še varne obravnave (1895 GK), ki so ga predlagali zdravniki, se v teh pogajanjih na lepem vrednoti kot »minimum«. Jasno se zdi, da želita ZZZS in ministrstvo za zdravje – kakor s trdo roko nepotrpežljivih staršev – prisiliti zdravnike k obravnavi večjega števila bolnikov. Ne upoštevata, da v Sloveniji – in v sedanjem norem svetu sploh – stiske otrok in mladostnikov vztrajno rastejo. Tudi število samomorov med njimi. Že dolgo niso več »najbolj zdrava populacija«, ostajajo pa »naša prihodnost«. A kakšna? Kje so tisti, ki se upajo odgovorno spopasti z dejstvom, da bo nalaganje še več dela vodilo zdravnike v še večjo izgorelost, ki jo že zdaj doživlja večina naših pediatrov in šolskih zdravnikov. Ob »več in hitreje« postaja vsako delo manj kakovostno in manj varno. In zdravnikov se polašča obup, prej se umaknejo v pokoj, zbolijo, načrtujejo zapuščanje delovnih mest ali krajše zaposlitve.
O tem govorim iz prve roke. Sodim med tiste, ki smo bili – po dovtipu kolegice Katarine – »vajeni delati 200-odstotno«. A danes je zahtevnost, s tem pa tudi uspešnost in učinkovitost dela zdravnikov precej večja kot nekoč. Pred pol stoletja smo človeku s povišanim krvnim tlakom napisali napotnico za kardiologa. Zdaj je mogoče po nadzoru tlaka ocenjevati kakovost dela družinskega zdravnika in medicinske sestre v referenčni ambulanti. Otroke s poslabšanji astme smo pošiljali na kliniko, kjer so kot male lunice napihnjeni od protivnetnih zdravil zasedali bolniške postelje, za telovadbo pa so dobili opravičilo ali pa telovadili z otroki s posebnimi potrebami – kot Brigita Langerholc. Saj so imeli doma v pršilu samo olajševalce. Danes je vodenje astme zaupano pediatrom in šolskim zdravnikom s ciljem, da omogočijo tako bolnemu otroku polno življenje brez poslabšanj. Ta lahko preprečujejo z vdihovanjem protivnetnih zdravil, so ob tem lahko odlični športniki, v bolnišnico pa so napoteni le izjemoma. Dela je na pretek!
Zato si lahko predstavljam, kako mučno se počutijo kolegice in kolegi v primarni pediatriji, ko jih po obilici pregledov in posegov čaka še kopica odvečnega dela. Tistega, ki zaradi slabe organizacije ponižuje zdravnike na raven birokratkov in jim para živce. Če zgolj za ponazoritev zaokrožim število zdravnikov v ambulantah primarne pediatrije na 300 in predpostavim, da vsak od njih vsak dan posveča nepotrebni administraciji vsaj uro časa, pa ga več, izpuhti iz tega segmenta zdravstva vsak dan 360 ur v prazno. Če bi po en (hipotetični) zdravnik opravljal samo to nepotrebno delo vseh šest ur, potrebujemo samo za to Sizifovo delo 50 zdravnikov. Seveda pa ob njih zapravljajo dragoceni čas še medicinske sestre, administratorji in ne nazadnje tudi bolniki. Že samo z evidentiranjem bolniških odsotnosti zaradi spremstva ali bolezni za 1 do 3 dni. Zdravniki tega ne moremo rešiti, umno uporabljena tehnologija pa bi lahko.
Kako s kolegicami in kolegi ravnajo vodstva zdravstvenih domov, presega namen tega prispevka. Se je pa tudi s tem nujno treba ukvarjati, saj so marsikje razmere uničujoče. Ponekod se zdi, da največji interes nekaterih le ni vodenje, ampak vladanje. Brez uvidov v to problematiko ne bo mogoče odgovorno iskati notranjih rezerv.
Lučko optimizma vidim v namigih, da ZZZS in MZ verbalizirata pripravljenost na dialog s pediatri in šolskimi zdravniki. Nadomeščanje dolgotrajne bolezenske odsotnosti po moji oceni dobre zdravnice mi je poleg veselja z delom, ki ga imam rada, prinašalo še vznemirjenje ob doživljanju potresnih sunkov sedanje zdravstvene reforme. V vrstah pediatrov in šolskih zdravnikov sem v tem času spoznala številne dobre zdravnike. Tradicija naše dobre primarne pediatrije se uspešno nadaljuje s tradicijo dobrega izobraževanja. To se iz visoko zahtevnih univerzitetnih vrst uspešno prenaša tudi na zdravnike iz primarne ravni. Ustvarja se množica ljudi, trdno zavezana strokovnemu in osebnostnemu razvoju. Ljudi, ki razumejo pomen znanja, izkušenj, kakovostne komunikacije, pomen skrbi za kakovost in varnost, ljudi, ki sodelujejo pri razvoju slovenskega in mednarodnega izobraževanja, izpopolnjevanja, raziskovanja in še mnogo več. In tem ljudem, ki želijo biti dobri zdravniki, je vredno prisluhniti.
Naj zaključim osebno, kot sem začela. Z dostopom do novih znanj spoznavam izjemen razcvet medicinske stroke v Sloveniji in odkrivam še druge dobre zdravnike, ki jim lahko zaupam. Nazadnje sem to zaupanje uveljavila v cepilnem centru v kleti UKC. Dala sem se cepiti proti gripi in covid-19. Za drugo leto pa se veselim še cepljenja proti respiratornim sincicijskim virusom (RSV); zdaj se lahko dajo cepiti le nosečnice. Upam, da jih bo čim več. Drugo leto pa pride še cepivo za starejše od 60 let. In tisto bo narejeno po tehnologiji mRNA.
Morda pa imam rada medicino prav zato, ker me navdušuje napredek!?
Prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja. Vir: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/gostujoce-pero-dobri-zdravniki
