Kot otrok sem prebolel norice, o čemer priča brazgotina na licu. Bolezen je bila vse prej kot blaga, spomnim se, da me je srbelo kot vrag, imel sem občutek, da se mi bo od srbeža kar zmešalo. Na stara leta sem ugotovil, da slovenski izraz za bolezen nima zveze ne s praskajočim norenjem bolnih otrok ne s cankarjanskim trpljenjem skrbnih mater. Norica ne pomeni nore ženske, ampak jamico na koži po preboleli bolezni, izvira pa iz praslovanske besede nora, ki označuje jamo ali luknjo.
Na infekcijski kliniki so bile norice in njih zapleti del mojega poklicnega vsakdana, tako bakterijske superinfekcije od celulitisa do nekrotizirajočega fasciitisa (ki se je znašel v sprejemni ambulanti v petek po tretji popoldne) kot nevrološki zapleti od samoomejujoče cerebelitične pijanosti do krčevito zamračenega encefalitisa. A večina otrok z noricami je bolezen uspešno prebolela v domači negi pod budnim nadzorom primarnih pediatrov.
Primarni pediatri so eden stebrov javnega zdravstva. Kljub vsakodnevnemu medijskemu jamranju, da gre zdravstvo rakom žvižgat, so primarni pediatri, združeni v svoji sekciji, odlično organizirani, predani svojemu delu in sposobni spoprijemanja z izzivi, s katerimi se dnevno srečujejo v svojih ambulantah.
Kajti danes res ni lahko biti pediater. V družbi egoističnih egocentrikov, v kateri je vsak središče lastnega vesolja, nihče ni več le dober, vsi so oz. morajo biti odlični. In zato smo v stresu vsi: otroci, ker ne zmorejo, starši, ker tega ne sprejmejo, šolniki, ker morajo dobro znanje oceniti z odlično oceno, in ne nazadnje pediatri, ki morajo v tem svetu, v katerem ni več razlike med dobrim in odličnim, resnimi in blagimi težavami, prepoznati bolezen. Starši so vedno zahtevnejši, otrokom povzroča resne probleme krutost socialnih omrežij in zasvojenost z nespametno rabo telefonov in drugih zaslonov, posledično pa njihove težave tudi niso vedno ne diagnostično ne terapevtsko dosegljive somatski medicini. Prepad med normalnostjo izvidov laboratorijskih in slikovnih preiskav na eni strani ter intenzivnostjo težav otrok in zahtevami staršev po njihovi takojšnji odpravi na drugi se zdi nepremostljiv. Zato je razumljivo, da na odlično organiziranih strokovnih srečanjih primarnih pediatrov predavajo psihiatri, klinični psihologi, družinski terapevti, kineziologi, somatskih pediatrov pa je med govorci le za vzorec.
V letu 2025 bomo začeli otroke cepiti proti noricam. Pridružili se bomo četrtini sveta, ki norice uspešno preprečuje s cepljenjem. Tudi to cepljenje bo, tako kot cepljenje proti HPV, pnevmokoknim okužbam in klopnemu meningoencefalitisu, priporočeno. Pridruženo bo obveznemu cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Zastavlja se vprašanje, kako doseči zadosten delež cepljenih ob dejstvu, da so tri cepiva obvezna, četrto pa prostovoljno? In vsi vemo, da je delež otrok, cepljenih s priporočenimi cepivi, precej nižji kot delež cepljenih z obveznimi cepivi.
A če bo kdo to uredil, bodo to primarni pediatri. Oni so bili namreč tisti, ki so v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje spravili cepljenje proti noricam v cepilni program. Aktivni so pri skrbi za telesno in duševno zdravje otrok, prizadevajo si za zmanjšanje rabe zaslonov. Želim si, da bi kolegice in kolegi ohranili nalezljivost svojega poklicnega entuziazma in z njim okužili še mlajše generacije – v tem primeru se nam za prihodnost slovenske pediatrije ni treba bati.
Če bo odziv na uvedbo cepljenja proti noricam dober, se nam z noricami in njihovimi zapleti ne bo treba več ukvarjati. Norost sodobne družbe v vseh svojih razsežnostih pa bo ostala. Bojim se, da zanjo cepiva še lep čas ne bo.
Doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., UKC Ljubljana, Pediatrična klinika
