Spomini me velikokrat ponesejo v zgodnjo mladost, v čas rojstva naše države. V tistih letih, ko še nisem vedel, kaj bom v življenju počel, sem se najraje potikal po gozdovih in travnikih ob hiši svoje babice, včasih s kolesom, včasih v spremstvu psa, pa tudi prijateljev. Ob večerih sem opazoval zvezde in se spraševal, kaj vse neodkritega je še na tem svetu, kaj vse je še možno doseči. Sprva so me navdihovali junaki iz akcijskih filmov in stripov, kasneje umetniki in znanstveniki. Kako je recimo lahko tako enostaven in majhen izum tuljave, ki je omogočil pretvorbo električnega toka v mehansko silo, naredil naše življenje takšno, kot ga poznamo danes. Spomnim se tudi očeta, ki je prišel tistega poletnega večera domov ves blaten in moker v uniformi Teritorialne obrambe; nikoli ne bom pozabil solz sreče v maminih očeh, ko ga je videla stati živega in zdravega med vrati našega stanovanja.
Babičine hiše in bližnjega gozda danes ni več, tam poteka namreč pomurska avtocesta. V mojem rojstnem Lenartu pa je bil v spomin ob 30-letnici samostojne države postavljen spomenik, kjer vsakokrat, ko se peljem mimo, preberem besede »Ena je Mati, ena je Domovina«. Domovina. Domovina naj bi bila torej kot mati vseh svojih prebivalcev, mar ne? Skrbela naj bi za njihovo blagostanje, reševala njihove težave, jih ščitila. Ko sem končal specializacijo iz družinske medicine, malo več kot 10 let nazaj, sem se pogovarjal s kolegico, ki se je z družino preselila na Švedsko. Rekla mi je, da »glavna razlika je to, da tukaj na Švedskem ni važno, od kod si, kdo so tvoji starši in kakšen je tvoj materni jezik. Tukaj kot zdravnik pomeniš za skupnost socialno blagostanje. In tako se tudi vedejo. Tukaj zdravnik nikoli ne bo pomenil korupcije na dveh nogah ali boga v belem.« Takrat tega nisem čisto razumel, češ saj tudi v Sloveniji ljudje zdravnike cenijo, pa tudi bogovi nismo nikoli bili in nikoli ne bomo. Ampak sčasoma sem začel tudi sam spoznavati, da v naši Domovini že zdavnaj ni več tistega zanosa in ideje o demokratični družbi, kjer bi bilo na voljo za vse dostopno vrhunsko zdravstvo in šolstvo, stabilen srednji razred, da nihče ne bi bil lačen ali živel na cesti. Ideja o Domovini, za katero smo se borili in ki sem si jo gradil v mislih od otroštva, je bledela.
Med svojim delom kot družinski zdravnik v podeželski ambulanti sem se začel tudi aktivno vključevati v zdravniške organizacije. Sprva kot poslanec Skupščine Zdravniške zbornice Slovenije, kasneje tudi kot član raznih odborov; v tem mandatu vodim Odbor za zasebno dejavnost. Izkušenj je bilo ogromno, predvsem pa sem si v vsem tem času zapomnil dve stvari. Noben argument ne pomaga, če ni družbene ali politične volje po spremembah, ter noben argument ne pomaga, če ta volja je. Na raznih sestankih, ki jih je bilo v teh letih res ogromno, sem spoznal kar nekaj novih zdravstvenih ministrov in sekretarjev. Zdravniki smo zmeraj, ne glede na organizacijo, ki smo jo zastopali, predstavljali enotno mnenje. Da mora vsaka sprememba oz. reforma zdravstvenega sistema izhajati iz tega, kaj bodo imeli od tega bolniki. Ali bo njihova oskrba zato bolj strokovna, bolj dostopna, bolj varna!?
Z leti opažam, da se vzorec neupoštevanja argumentov stroke ne samo ponavlja, ampak še celo poglablja. Ob tem pa se zadnja leta vzklika geslo »Kruha in iger!«. Določene skupine ljudi in poklicev, ki niso pogodu določenim političnim ali gospodarskim interesom, tako načrtno postajajo razredni sovražniki. Nekateri so uvrščeni tudi v kak nov razred na rodoslovnem drevesu živali. Ob tem pa takšna zborovanja in skandiranja vedno bolj spominjajo na gibanja, ki so prevevala Evropo pred sto leti in so omogočila vzpon nekaterih najokrutnejših režimov, ki jih je človeštvo kdaj poznalo. Kdor se upre, se ga že v naslednjem hipu začne javno šikanirati. V časopisih, na družbenih omrežjih, po televiziji, v spletnih medijih, forumih, skratka povsod. In potem nas je vedno manj tistih, ki se ne bojimo povedati resnice naglas in javno. Rečejo, da smo v manjšini, da ne predstavljamo zdravništva. Nihče pa se ne ukvarja s tem, kaj govorimo. Vsa naša prizadevanja namreč vedno stremijo k temu, da sploh ni pomembno, kako je nekdo zaposlen ali kaj dela v prostem času, ampak da je edino pomembno to, da se v središče sistema zmeraj postavi bolnika in njegovo oskrbo. To bi moral biti cilj vsake reforme. Iz tega cilja bi morali nato izhajati ideje in predlogi, kako to doseči.
Kot do sedaj, verjamem, da se bomo tudi v prihodnje vsi še dalje trudili, dokler ne ugasne še zadnji glas demokratičnosti, resnice in človekoljubja. Napis na spomeniku v Lenartu se v tem duhu tudi konča z besedami »Pesmi so ostale tihe priče zgodovine slovenskega naroda«.
Miha Lukač, dr. med., predsednik Odbora za zasebno dejavnost, predsednik SZZZZS
