Zdravnik, specialist urgentne medicine iz Urgentnega centra UKC Maribor. Skozi okno urgence vsak dan opazuje, v čem in kam pluje družba.
/ PETEK, 31. JANUAR
Urgenca je ogledalo sprememb populacije. Porast števila starostnikov, migracije, večanje duševnih stisk, skepticizem po covidu, dvomljive vrednote. Brezdomec, za katerega ugibaš, ali je res bolan ali hoče le prespati na toplem. Težave bolnice, ki bi lahko skrivale družinsko nasilje. Prepozno ugotovljen rak, ker bolnik ni pravočasno prejel ustrezne diagnostike. Redni obiskovalec urgence s težavami, za katere ne najdemo rešitve, a jih tudi nihče drug ne, bolnik pa pač potrka na edina vrata, ki so vedno odprta. Nikogar ne zavrnemo, vse pogledamo, 24 ur na dan, vse dni v letu. Nikoli ne spimo. Res hecen prostor. Skozi ista vrata vstopajo ali so pripeljani ljudje, ki jih boli uho ali pa imajo infarkt. Tisti, ki so samo malo nerodno stopili, pa tisti, ki so jih gasilci rešili iz gorečega avtomobila. Takšni, ki so odveč sami sebi. Tudi takšni, za katere družba misli, da so odveč.
Danes sem v dnevni izmeni. Dve zaporedni 12-urni dnevni izmeni, ki jima sledi 12-urna nočna. Takšen naj bi bil običajen urnik, pa je v resnici vedno malo drugačen in tako niti ne vem, kateri dan v tednu je. Saj ni važno. Tudi bolezni in poškodbe ne vedo. Neskončni tok bolnikov. Dobro, da ne stanujem daleč. Po službi sem hitro doma, vsak dan lahko vidim otroke, še preden zaspijo.
/ SOBOTA, 1. FEBRUAR
Prevzamem izmeno. Bolnica že ure čaka na sprejem v bolnišnico. Sezona gripe je, razmere so napete, proste postelje najdemo le s težavo. Pokličem svojce, se predstavim, pojasnim situacijo. Pojasnim, da bolnica ne leži na hodniku, je v primernem prostoru, noč je prespala. Dobila je redno terapijo. Ne vem, kdaj bo sprejeta na oddelek, ni v moji moči. Strinjam se, da je to grozno. Ne, žal ne morem pomagati. Smo pisali šefu, on svojemu šefu, oni svojim šefom, a se nič ne spremeni. Lahko še vi komu, če koga poznate. Morda poznate kakšnega novinarja ali politika. Žal se v državi stvari prevečkrat spremenijo samo po vezah in poznanstvih. V zdravstvu takrat, ko koga "pravega" tragično zaboli. Ali ko kritična masa javno izrazi mnenje in vrši pritisk. Žal nam je za dolgo čakanje na pregled in sprejem v bolnišnico. Žal nam je, da ostanete ujeti v kaosu. Žal nam je, da le s težavo poskrbimo za vaše osnovne potrebe. Pa vendar je na koncu za vse poskrbljeno. Hvala sestre. To je naš vsakdan. Vsakdan, ki je posledica neuslišanih predlogov, pobud, ignoriranja znanstveno utemeljenih podatkov s strani stroke. Posledica različnih interesov. Posledica pomanjkanja kadra in prostora. Nerazumevanja bistva urgentne medicine. Pač nismo cenjena in dobičkonosna specialnost. Sestankujemo, predlagamo, pišemo, apeliramo, KRIČIMO. Vsi skupaj, celi kolektivi, cela bolnišnica, tudi šefi in direktorji. Obračamo se na odločevalce. Ampak kako nam bodo pomagali ti ljudje? Na svojih pozicijah, ki so zgolj stopničke v karieri. Nekaj, kar napolni CV, prinese nova poznanstva in tako naprej proti vrhu v udoben kokon nedela, občutka moči in dvignjenosti nad množicami. Nobene prave operativnosti, nobenega razumevanja, nobene pripravljenosti.
Razvoj urgentnega centra iz "dežurnih ambulant" je v zadnjih letih osupljivo napredoval. Žal temu razvoju ni sledil posluh za naše težave. Tvegamo, da ponovno postanemo kot druge bolnišnice, čeprav smo se izjemno trudili za zagotavljanje zdravstvene oskrbe, kakovostne, v skladu s sodobnimi smernicami. Takšne, ki pripada vsakomur.
Ne stavkamo, ne bomo stavkali. Ne moremo. Še za protest nimamo časa. Vsak trenutek, ko nismo fizično in miselno prisotni pri bolnikih, ima lahko zanje usodne posledice. Ne bomo dali kolektivne odpovedi. Razkroj se odvija postopoma, s posameznimi odpovedmi in vedno več odsotnostmi z dela. Kar naenkrat ugotovimo, da se urnika dela ne da sestaviti, da se delovišča komaj kadrovsko pokrije. Čas čakanja na obravnavo pa se podaljša, kakovost obravnave pade. A zato nismo krivi tisti, ki še vztrajamo v sistemu.
Še naprej se bomo trudili, da zagotovimo oskrbo, ki jo plačujete in si jo zaslužite. Ljudi pa prosimo, da nam pomagajo s strpnostjo in razumevanjem. Da tudi oni pritisnejo na odločevalce, da ohranimo kakovosten urgentni center in urgentno medicino v državi. A kako naj dokažemo to kakovost, če je ne merimo? Kako naj ljudem v Mariboru pojasnimo, da smo res dobri v oskrbi nujnih stanj, da so ta hitro prepoznana in ustrezno oskrbljena. Kakovost oskrbe nujnih stanj je velikokrat boljša kot v drugih ustanovah, to nam kljub tradicionalni zavisti priznavajo vsi. A vseeno toliko nezadovoljstva, porušeno zaupanje v zdravstvo. Še vedno verjamem, da so bolniki pri nas v varnih rokah.
/ NEDELJA, 2. FEBRUAR
Danes bom oddelal nočno izmeno v Lendavi. Deloma zaradi zaslužka in deloma v pomoč kolegom, ki jim še bolj primanjkuje zdravnikov. Zame, Vrhničana in Mariborčana, je pot preko Mure pot v drug svet. Tam ponoči nisem samo zdravnik. Sem še duhovnik, policaj, veterinar in še kaj. Drugačen svet, a mi je močno pri srcu. Dvakrat na mesec je ravno prav, da tja hodim z veseljem. Dober kolektiv, zanimivi bolniki, čeprav jih včasih ne razumem čisto. In velik miselni preskok iz urgentnega centra, diagnostične "vesoljske ladje", v preprosto ambulanto in rešilca. A z manj diagnostičnimi možnostmi je včasih odločitev lažja. Počutim se razbremenjenega.
/ PONEDELJEK, 3. FEBRUAR
Odločitve, odločitve. Cel dan, vsak dan, dan za dnem - odločitve. In prav zares odločitve, ki so lahko, če so napačne, za bolnika usodne. Za to sem hodil v šolo, za to sem plačan. Sedaj sprejemam odločitve. In tako kot bolnik tudi jaz nosim posledice teh odločitev.
Kaj pa če bi vseeno zamenjal službo? Ali pa sploh pustil medicino? Ampak lepo je imeti neko pravo, uporabno znanje. In izkušnje, ki jih nikjer drugje ni mogoče pridobiti v takem obsegu in tako hitro. Spletni tečaj za to ne obstaja. Nikoli ne veš, kam te življenje še zanese. Malo prezgodaj je še, da bi iskal samo ugodje. Kako je že zadnjič rekla Eva, psihiatrinja z druge strani postelje: "Tako kot pri telovadbi je tudi v službi vedno treba delati z malo pretežko utežjo, če želiš napredek." Kam pa bi prišli, če bi vsi iskali samo ugodje.
/ TOREK, 4. FEBRUAR
Ko sem pred 14 leti kot študent prišel v Maribor, nisem tam poznal popolnoma nikogar. Stanoval sem v Brvarski ulici, v majhni sobici, ki sem si jo delil s cimrom. Mislim, da je bil Korošec. Še danes ne razumem čisto, kako sem se znašel tu, še manj, zakaj sem tu ostal. Ampak Maribor, če ti je všeč ali ne, se ti zažre v kožo in ti zleze v dušo. Melanholija ulic, kolaž stavb. Vonj in svetloba. Še posebej tista, ki se ob sončnem zahodu razlije po Maistrovi. Zariše se v srce. O vsem tem razmišljam, ko grem proti stolpnici na drugem bregu Drave. Še pred 15 minutami sem se s hčerkama igral Tačke na patrulji. Preoblečem se. Še preden zares prevzamem izmeno, sem že do kolen v obravnavi bolnika, ki so ga našli neodzivnega. Specializantka intubira, bolnika damo v umetno komo. Zdravniki, sestre, bolničarji, administratorji, super ekipa, vse teče kot je treba. Globinsko slikanje glave pokaže zaprto veliko žilo v možganih. Nevrolog je že v akciji, točimo raztopino, ki topi strdek, kličemo interventne radiologe, bolnika premestimo v posebno dvorano, predamo anesteziologom, radiolog dodatno odmaši žilo. Hitra prepoznava, hitra obravnava. Kakšen bo končni izid? Počakati moramo 24 ur. Končni izid je bil v redu, odličen, bolnik bi lahko umrl, tako pa je zaradi odličnega sistema in sodelovanja preživel in ne bo imel nobenih posledic. Vesel sem, ponosen. Sem rekel, da smo dobri. A že me čaka novih pet nepregledanih bolnikov in pet tistih, ki bodo prespali na urgenci do jutra. Vsi težko dihajo. Ta gripa …
/ SREDA, 5. FEBRUAR
Ura je 3.30, s krvavimi očmi gledam v bolnike in ne vem, kaj je vzrok njihovih težav. In ne vem, kako jim naj pomagam. In vame gledajo sestre in bolniki in pričakujejo odgovore. Jaz pa ne vem, ker mi misli ne švigajo na vse strani, ampak se premikajo kot zarjavelo kolesje. Ne vem, ali bi kavo, sendvič, kako naj malo spodbudim nevrone. Bolnica me vpraša, če ji bom naredil frizuro? Kakšno frizuro? "Ne boste mi naredili frizure? Zakaj pa sem potem tukaj?" Proti jutru le najdem nekaj odgovorov, gospa lahko gre domov, gospod bo moral ostati v bolnišnici, lahko da gre za infarkt.
Konec. Tečem domov, po poti skozi meglene oči stremim v protitok nasproti hodečih in gledam, koga moram pozdraviti. Prihitim domov, izmenjava si otroke, obe sta zdravi, super, odpeljem jih v vrtec. Tako sem zaspan, da upam, da ne pomešam, v kateri vrtčevski skupini je katera.
Končno postelja. Spim nekakšen polovični spanec, za tri ali štiri ure, vmes malo sanjam, malo se prebujam. Zbudim se. Zunaj sije sonce, komaj se zvlečem do kuhinje, zavrem kavo. Popoldne je. Poslušamo Žogico nogico. Zmaja boli glava. Mene tudi boli glava, v njej mi bobni kot v katederali. V želodcu žge. Starejša namaka omleto v mleko. Pa kje si videla koga namakati omleto v mleko? "Na Štajerskem, ati." Zvečer res moram čim prej spat.
/ ČETRTEK, 6. FEBRUAR
Vir: https://vecer.com/v-soboto/dnevnik-rok-petrovcic-predlagamo-pisemo-apeliramo--kricimo-10375827
