Pediater Deniš Baš, dr. med., je v intervjuju za revijo Medicina danes odgovarjal na številna pomembna vprašanja. Kot predsednik Sekcije za primarno pediatrijo pri Združenju za pediatrijo Slovenskega zdravniškega društva se aktivno zavzema za ozaveščanje javnosti in pogosto pojasnjuje stališča stroke. Čeprav so njegovi nasveti, še posebej glede cepljenja, dobronamerni in strokovno utemeljeni, pri vseh ne naletijo na enako naklonjenost.
Foto: Helena Kermelj
INTERVJU ZA MEDICINO DANES:
Leta 2020, ko ste bili v naši akciji izbrani za »mojega pediatra«, ste delali še v Ljubljani pri zasebniku. Kaj vas je potem pripeljalo nazaj na začetek, v Kamnik?
V Ljubljano sem šel iskat nove izzive. Čeprav sem se v Kamniku ves čas počutil dobro, sem želel poskusiti še kaj novega. A okoliščine so potem nekako nanesle, da sem se vendarle spet vrnil v okolje, kjer sem tudi začel in kjer sem zelo zadovoljen. Ni mi žal ne za prvo ne za drugo odločitev. Vedno rečem, da bi morali vsi večkrat poskusiti kaj novega in se ne bi smeli bati včasih zamenjati mesta zaposlitve ali kraja bivanja. Tako lahko pogledamo na stvari z nekega novega zornega kota in smo na koncu lahko zaradi tega boljši.
Čeprav je, vsaj za družinske zdravnike, verjetno prednost tudi, če ostanejo v lokalnem okolju, ki ga dobro poznajo. Morda tudi za pediatre?
Seveda. Ampak tudi če si primarni pediater ali družinski zdravnik, imaš veliko dodatnih možnosti delovanja, mogoče v smislu raziskovanja ali delovanja v družbi nasploh. Slovenija je res majhna, že pol ure vožnje v službo se nam zdi daleč, pa v resnici ni. Poleg tega so lahko prednosti in slabosti tega, da delaš v kraju, kjer živiš, in vsak mora najti, kar mu najbolj ustreza.
Glede na to, da imate tako izkušnjo dela pri zasebniku kot v javni ustanovi, kakšne so razlike?
To ni bilo čisto zasebništvo, ker je šlo za ambulanto s koncesijo, je bilo pa morda res nekaj več samoplačniških storitev, ker je Ljubljana tudi mesto z več ljudmi, ki pridejo v Slovenijo le začasno. Poudaril pa bi, da je vedno prednost delati v neki mreži, kjer je več zdravnikov, na primer v zdravstvenem domu, kjer je več kolegov. Lažje je organizirati dopuste, izobraževanja in večja je možnost izmenjave znanj. To je pri meni vedno pretehtalo, ko sem dobil kakšno ponudbo za samostojno prakso.
Vendar ne glede na to, kje delamo, vsi potrebujemo več časa za pacienta, kar bi bilo mogoče le, če bi bilo več zdravnikov ali če se vsaj delo organizira tako, da čas res dobijo tisti, ki obravnavo najbolj potrebujejo, in da se nekatere vrste dela (na primer administracija) prenesejo na druge kadre.
Je to glavni vzrok obremenjenosti?
Izzivi so večplastni. Birokratizacija v zdravstvu, slaba organizacija s prenosom kompetenc in odgovornosti na sodelavce v timu, upad zaupanja v avtoritete in zdravstvo, spremenjeno delovanje družbe z današnjim slogom življenja. Danes se vse manj znanj in izkušenj prenaša iz generacije v generacijo, med širšo družino, zato je med starši več tesnobe, negotovosti in celo prestrašenosti, h kateri dodatno prispeva še splet s številnimi nepreverjenimi informacijami. Če bi imeli starši več časa, bi lahko otroka bolje opazovali, poslušali in pogosto zdravniška intervencija niti ne bi bila potrebna. Pri mladih se ta negotovost pozna, zaradi te je večji tudi obisk v dežurnih službah.
Opozorili ste, da je v Sloveniji že okoli 20 tisoč otrok brez pediatra. Kako to?
Res je, če bi hoteli mrežo, kot jo imamo postavljeno, zapolniti ter bi imel vsak otrok in mladostnik pediatra, bi potrebovali dodatnih 40 pediatrov. Rodnost nam sicer upada, vendar imamo po drugi strani več priseljencev. V Sloveniji je mreža primarne pediatrije drugače dobro zastavljena in vsak otrok ima pravico do izbranega pediatra. A že samo preventivni pregledi v predšolskem in šolskem obdobju so se z leti posodobili v smeri zgodnejšega preventivnega delovanja na vse več področjih in obravnava je postala zahtevnejša. Poleg tega pri nas dlje ostajajo mladi odrasli, ker ne dobijo družinskega zdravnika.
S pomanjkanjem zdravnikov se soočajo tudi druge države. Ker vemo, da se število zdravnikov ne da povečati na hitro, je res smiselno potem zdravnike razbremeniti vsaj dela, ki ga morda lahko opravlja drugo zdravstveno osebje, in dolgoročneje načrtovati mrežo na primarni ravni. Država bi morala z ukrepi spodbujati rodnost, vse sile usmeriti v izboljšanje položaja mladih. Žal pa pogosto slišimo iz ust odgovornih, da bo zaradi upada števila otrok v prihodnosti potreba po pediatrih manjša. Take izjave so škodljive in kažejo na ignoranco odgovornih.
Zdravstvena oskrba otrok je res nekaj osnovnega, kar moramo zagotavljati kot družba.
Zelo se strinjam. Veliko pravic imamo zapisanih na papirju, a nam jih v resnici ne uspe zagotoviti. Mi smo dali nekaj predlogov, na primer za stimulacijo specializacije iz pediatrije na primarni ravni in začasno stimulacijo dodatnega dela, dokler ne gre drugače, a za zdaj še nismo bili uslišani.
Kljub temu lahko povem, da sta specializacija iz pediatrije in delo pediatra zelo zanimiva in da so ljudje, ki se odločijo za to, zadovoljni. Vedno tudi zagovarjam, da je že zaradi naše prihodnosti nujno dobro poskrbeti za te mlade ljudi, ki bodo nekoč skrbeli za nas. Sam skušam za to skrbeti tako prek dela v ambulanti kot tudi širše.
Kaj vam prinaša sistem novih glavarinskih količnikov?
Žal glavarinski količniki niso nič drugega kot posnetek pogostnosti obiskovanja zdravnika med populacijo za vsako starost. Ravno za pediatrijo se je izkazalo, da bi morali pediatri potem opredeliti še več otrok, kar pomeni, da bi imeli še manj časa za posameznega pacienta. Do tega je prišlo tudi zato, ker vse storitve niso bile upoštevane, ker se niso beležile. Pa tudi čas, ki je odmerjen bolniku, je zaradi zahtevnejših obravnav prekratek. Velikokrat rečem, da več ko imaš dela v ambulanti, bolj ko se posvečaš pacientom, manj je to zapisano. Dosegli smo, da se za eno leto ukrep zamrzne in nobenemu pediatru, ki bo padel pod določeno mejo, ne bo treba sprejeti dodatnih pacientov. Upam, da bomo v tem času z novim načinom beleženja dokazali, da je dela, ki ga opravimo, vseeno več.
Razumem, da potrebujemo dobre podatke za načrtovanje, vendar morajo tudi odločevalci prisluhniti, da človek ni le številka in da pacienti, ki pridejo v ambulanto, zame niso številke. Manjka dobra povezava med medicinsko in ekonomsko stroko, da pravilno ovrednotimo delo v zdravstvu in postavimo model, ki bi bil vzdržen, a tudi strokoven in pravičen. V zdravstvenem svetu, katerega član sem, na to zelo opozarjamo.
Kako je v Kamniku, sprejemate nove paciente?
Noben otrok v Kamniku ne ostane brez pediatra. Nas pa kličejo tudi iz Ljubljane in drugih krajev, če bi lahko prišli sem na pregled, vendar se mi ne zdi dobro, da bi se ljudje z dojenčkom vozili do pediatra po eno uro ali več.
Omenili ste preventivno delo, ker pa smo vas obiskali sredi januarja, v sezoni gripe in drugih okužb, se zdaj verjetno veliko ukvarjate tudi z akutnimi težavami …
Zdaj je sezona gripe res v vzponu, zato je veliko klicev in obiskov zaradi visoke temperature, ki vztraja po več dni. Take otroke moramo seveda pregledati, da ne spregledamo morebitne bakterijske okužbe, ki zahteva antibiotično zdravljenje. Jaz se v svoji ambulanti zelo trudim, da bi čim več otrok in staršev precepil proti gripi.
Tudi v javnosti se ne bojite izpostavite kot zagovornik cepljenja, kajne?
Zato, ker se mi zdi to res zelo pomemben ukrep, da ljudje ostanejo zdravi. Velikokrat starši sprašujejo, kaj naj naredijo, da bo otrok bolj odporen, ko bo šel v vrtec, in jaz jim povem, da čudežnih stvari ni, pomagajo pa zdrava prehrana, varno okolje, čim več gibanja zunaj in cepljenje. Ko je sezona gripe, če bo otrok v vrtcu ali šoli, je velika verjetnost, da bo dobil gripo. Lahko bo potekala v blažji obliki, lahko pa bo zaradi tega odsoten tudi teden ali dlje in lahko se še zaplete. Cepljenje pa je brezplačno.
Poleg cepljenja proti gripi imamo v predšolskem obdobju še celjenje proti pnevmokoknim okužbam, ki povzročajo ne le vnetja ušes in pljučnice, ampak tudi vnetja možganov, ter še druga cepljenja. Seveda vsem staršem povem, da nobena stvar ni 100-odstotna, tudi cepljenje ne, zagotovo pa s tem zmanjšujemo verjetnost bolezni in zapletov, celo smrti. Ko enkrat to doživiš, se še bolj zaveš, da se lahko odvije v nekaj urah in je potem prepozno za vse. Nikogar ne želim siliti, sam pa poskušam ravnati po svoji vesti in po najboljših močeh.
Naše delo je po eni strani zahtevno, po drugi pa je zelo nagrajujoče, ko mladi odrasli s svojimi otroki spet pridejo v ambulanto in vidim, da jim gre dobro.
In vendar je še veliko nezaupanja ne le v cepljenje, ampak tudi v stroko. Se to pozna v manjši precepljenosti?
Se. Vseskozi so nihanja, covid-19 pa je bil s teorijami zarot poseben. Neomejeno širjenje nepreverjenih informacij z razmahom družbenih omrežij ima lahko hude posledice. Z lažnimi novicami se strah hitro razširi, veliko težje je potem to popraviti. Medicina je podobno kot šolstvo eden prvih kazalnikov nekih sprememb v družbi. Zato moramo ukrepati in se kot strokovnjaki izpostaviti, čeprav to ni lahko ne zate ne za družino. Še več je treba delati za promocijo znanosti. Predvsem pa se moramo vsi ves čas, od mladosti dalje, učiti o tem, kako je treba informacije preverjati, iskati in komu zaupati. V severnih državah, kjer je zaupanje v institucije dobro, se to pozna tudi v precepljenosti.
Gre že tudi za področje zdravstvene pismenosti. Ob vseh pravicah, ki jih imamo, moramo vzgojiti tudi odgovornost, da na primer ljudje pridejo na pregled, če so naročeni, ker sicer jemljejo mesto nekomu drugemu.
Sami promocijo zdravja v ambulanti, kot vidim, izvajate z zelo prijaznim pristopom in slikovito, z ilustracijami, igračami in drugimi pripomočki. Je lažje prepričati otroke ali starše?
Tukaj imam otroke od rojstva do mlade odraslosti. Razvoju prilagojena komunikacija pa je vseskozi zelo pomembna. Delovati skušamo na oba, na otroka in starša, večinoma imam kar dobre izkušnje. Danes sem imel sistematske preglede v osmem razredu, ko je mogoče tudi cepljenje proti humanemu papilomavirusu, in tistim, pri katerih se starši ne odločijo za cepljenje, povem, da se pri 15 letih ali kadarkoli pozneje lahko za cepljenje odločijo tudi sami. Na silo pa ne gre nič.
Kako dobro poteka prehod mladih odraslih od pediatra k družinskemu zdravniku?
Ta prehod bi lahko uredili bolje, predvsem za kronične bolnike. Imamo že nekatere usmeritve, obrazec, kako naj bi to potekalo. Jaz upam, da bo čim prej zaživel e-karton, ki bo te stvari olajšal z vsemi bistvenimi podatki o otroku in terapiji. Za nekatere otroke družinskim zdravnikom predamo tudi nekatere podatke, v posebnih primerih se tudi slišimo. Sicer pa z mladim odraslim potuje vsaj karton s temi osnovnimi informacijami. Seveda vsakemu, ko odide, povem, da bo dobrodošel tudi pozneje s svojimi otroki.
V Zdravstvenem domu Kamnik ste med prvimi v državi začeli cepljenje nosečnic proti respiratornemu sincicijskemu virusu (RSV). Ste veseli te možnosti?
Cepivo proti RSV smo res zelo čakali, še z večjim veseljem bomo cepili, ko bo mogoče tudi cepljenje za otroke. Zdaj imamo cepivo za nosečnice po 24. tednu, najbolje od 28. do 30. tedna, da se protitelesa prenesejo na otroka in ga zaščitijo v prvih mesecih, ko je najbolj ranljiv. Največ otrok, ki pristanejo na respiratorju, je mlajših od šest mesecev. Nedonošeni otroci in otroci z drugimi dejavniki tveganja pa lahko dobijo tudi zaščito z monoklonskim protitelesom, ki ga prejemajo mesečno, upamo pa, da bomo konec leta tudi pri nas dobili monoklonsko protitelo, ki se daje zgolj enkrat na sezono.
Pri nas je delež nosečnic, ki se cepijo proti RSV, žal majhen, nekaj odstotkov, tako kot tudi proti gripi in oslovskemu kašlju. Tu moramo vsi ginekologi, družinski zdravniki, pediatri, medicinske sestre in drugi delovati enotno. Ob vsakem stiku, ki ga človek ima z zdravstveno službo, mora dobiti enoto sporočilo.
Imajo naši otroci v šolah dobro prehrano? O smernicah, ki se uveljavljajo s tem šolskim letom, je bilo v javnosti ob njihovem sprejetju veliko razprav. Kaj torej zdaj zagovarjajo?
Smernice NIJZ in pediatrične stroke podpirajo mešano prehrano, manj sladkih pijač, lokalno pridelano hrano, manj ocvrtih stvari, več zelenjave in stročnic ter umik procesirane hrane. Strateški svet je želel dodati še brezmesne oziroma rastlinske obroke, čemur smo nasprotovali, ker menimo, da otrok v času rasti potrebuje več beljakovin in zgolj rastlinska prehrana ne bi bila optimalna oziroma lahko prinaša nekatera tveganja. Tudi težnje, da bi šlo za centralizirano vodeno distribucijo, nismo podprli. Mislim, da imamo v vrtcih in šolah, karkoli si ljudje mislijo, vendarle zelo visoko kakovost. Večinoma je to sveže pripravljena hrana.
Vendar imajo šole pri naročanju hrane omejena sredstva, kakovostna hrana pa je navadno dražja. Se bodo lahko držale smernic?
Tukaj se spet pokaže, da veliko stvari zapišemo, potem pa mogoče v vsakdanjem življenju ne zagotovimo ustreznih rešitev in financiranja. Smernice so le en del. Stroka ve, kaj je zdravo, vendar so tu še drugi v verigi, da na koncu spremenimo vedenje otrok oziroma družin in da ne bomo imeli toliko debelosti, sladkorne bolezni, srčno-žilnih bolezni … Zdaj imamo smernice, potrebujemo pa še cel tim različnih strokovnjakov, ki bodo poskrbeli, da jih bodo ljudje vzeli za svoje, med drugim psihologe, komunikologe, antropologe … Teren bi pravzaprav moral biti že vnaprej pripravljen.
Strokovne stvari pa tudi ne bi smele biti odvisne od politike, ki se spreminja in enkrat podpira eno, drugič drugo, ljudje pa so potem zmedeni. Imeti moramo neko kontinuiteto. Poleg tega šola sama ne more narediti vsega. Veliko hrane se zavrže, ker je otroci ne pojedo.
Na splošno pa mislim, da ni vse tako slabo, kot prikazujejo, niti v zdravstvu niti v šolstvu.
Če imate v ambulanti otroka oziroma družino, ki se prehranjuje vegansko, kako ravnate?
Še bolj moram biti pozoren na pomanjkanja nekaterih hranil, ki se lahko pojavijo pri takem otroku. Pri veganski prehrani so potrebna dodatna znanja, v ustrezno prehranjevanje je treba vložiti več energije, in za družino ni dobro, da se vse vrti samo okoli hrane. Velikokrat vidimo, da ti otroci sicer kakšne stvari dobijo tudi pri sosedih ali starih starših, ne da bi starši to vedeli, tako da se včasih zadeve uredijo po »naravni poti«.
Kaj pa necepljeni otroci? Gotovo jih ne zavrnete.
Vedno opozarjamo, da je ob vsaki poškodbi in bolezni treba povedati, da otrok ni cepljen. Še slabše, kot če otrok ni cepljen, je, če ob tem ne vemo, da ni cepljen, oziroma celo mislimo, da je. Imamo tudi starše, ki po nalepke o cepljenju odhajajo v tujino, vendar jih zdaj že prepoznamo in ne izdajamo potrdil, ampak ponudimo staršem preverjanje protiteles, ki ga praviloma zavrnejo.
Seveda vse te otroke obravnavamo, tudi jaz imam nekaj takih, ki niso cepljeni, in to zapišemo v elektronski register cepljenja, ne nehamo pa spodbujati k cepljenju in smo še bolj pozorni na njihovo zdravje. Nekaj se jih sčasoma tudi premisli ali pa se otroci, ko dosežejo 15 let, sami odločijo za cepljenje.
Lep pogled na hribe imate iz Kamnika. Jih kaj obiščete?
Z družino gremo radi v naravo in tudi v hribe. Če bi vprašali mojo ženo, bi rekla, da bi morali hoditi še pogosteje.
Vas vaši otroci poslušajo? Vam pediatrične izkušnje pridejo pri vzgoji kaj prav?
Zdaj so že najstniki, tako da gredo tudi že po svoje, kar je normalno. Mislim, da se doma srečujem kar s podobnimi težavami kot vsi drugi starši najstnikov. Za te nimam nobenega posebnega recepta.
Intrevju je bil objavljen v reviji Medicina danes: https://medicina.bhc.si/intervju/denis-bas-pacienti-niso-stevilke/a/10952615
