Težko je začeti pisati nekaj, kar naj bi bilo pozitivno, navdušujoče, perspektivno in spodbudno, če pa so časi v resnici precej zahtevni …
Ko enkrat dojameš, da je za učinkovito upravljanje kateregakoli sistema nujno potrebna tako pozitivna kot negativna povratna zanka, hitro ugotoviš, da so ključni odločevalci naredili poteze, ki rušijo še tisto malo preostale organiziranosti v sistemu.
Nedavna uredba Ministrstva za zdravje (MZ) o radiologiji, ki je bila na sestanku direktorjev slovenskih bolnišnic v Celju predstavljena kot kompromis med čakalnimi dobami in urgentno službo, odraža to dinamiko. Po mnenju predstavnika MZ si država preprosto ne more več privoščiti dodatnega podaljševanja čakalnih dob na področju radiologije. Toda ob tem se neizogibno zastavlja vprašanje: kako si bo MZ lahko privoščilo nedelovanje urgentnih služb? Znižanje cen radioloških storitev in hkratno dovoljenje za delo v okviru realizacije iz leta 2023 – kar v praksi pomeni obremenitev aparatov do njihove meje – ustvarjata okoliščine, ki ne rešujejo problema, temveč ga le še dodatno poglabljajo.
Seveda sem upravičeno pričakoval, da bo jasno poudarjeno, da je radiologija v splošnih bolnišnicah – predvsem zaradi dežurne službe in urgentnih primerov – ne le učinkovita panoga, temveč ključna infrastruktura, ki zagotavlja osnovno kakovost in varnost obravnave bolnikov v nujnih situacijah.
Smo na točki, ko se moramo odločiti, ali želimo izvajati 20.000 magnetnih resonanc hrbtenice pri bolnikih z bolečinami v križu ali ohraniti delujočo dežurno radiološko službo. Gre za isto dilemo, ki jo pri urgentnih centrih in urgentnih zdravnikih izpostavljamo že vrsto let – želimo vse, a brez jasnih prioritet ne bomo imeli ničesar.
Realnost je preprosta: nimamo neomejenih virov – ne finančnih ne kadrovskih. Število zdravnikov je omejeno in to lahko zelo natančno izračunamo. Nekateri med njimi lahko v rednem delovnem času delujejo skoraj 100-odstotno učinkovito, saj opravijo vse naloge, ki jih bolniki potrebujejo – preglede, operacije, konzultacije, konziliarne preglede, druga mnenja in drugo. Vse, kar presega redni delovni čas, pa mora biti organizirano v smiselno oblikovano dežurno službo, ki zagotavlja kakovostno in varno obravnavo kritičnih primerov 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Po analogiji bi lahko vsem bolnikom, ki pridejo k zdravniku, rutinsko odvzeli kri za vse možne preiskave, ki jih danes znamo opraviti. Zakaj tega ne storimo? Ker so zmogljivosti preprosto premajhne. Vsak izvid, ki bi pokazal kakršnokoli patološko spremembo, bi zahteval nadaljnjo obravnavo – najprej financiranje dodatnih preiskav, nato pa še ustrezno diagnostiko za potrditev ali izključitev suma na bolezen.
Tak pristop ne bi bil le neizvedljiv, temveč bi tudi obremenil sistem do točke, ko bi resnično bolnim bolnikom onemogočil pravočasen dostop do potrebnih storitev. Zdravstveni sistem mora temeljiti na racionalni porabi virov in smiselni prioritizaciji, sicer se ujame v spiralo neučinkovitosti, kjer ogromna količina nepotrebnih pregledov in testiranj ne izboljšuje zdravja populacije, temveč zgolj povečuje obremenitev že tako omejenih virov.
Ali lahko po isti formuli analiziramo zdravstveni sistem? Ali lahko pogledamo, kaj se bo zgodilo z nekaterimi specializacijami, ki se na prvi pogled zdijo manj pomembne, a so v kontekstu vrhunske medicine ključne za kakovost obravnave bolnikov?
Ena izmed takšnih specializacij je plastična in rekonstruktivna kirurgija. Površno gledano jo pogosto napačno dojemamo kot zgolj estetsko panogo, kjer se specialisti ukvarjajo predvsem z videzom. A že ob prvem globljem pogledu se pokaže njena nepogrešljiva vloga v sodobni medicini.
Recimo pri mastektomijah – danes lahko v eni sami operaciji odstranimo maligni tumor in hkrati opravimo rekonstrukcijo dojk. Še zahtevnejše so rekonstrukcije z vezanimi režnji, ki omogočajo prekrivanje večjih poškodb, ter rekonstrukcije tkiv pri poškodbah, kot so odtrgani udi in prsti.
Če izgubimo dežurstva plastičnih kirurgov, se bo oskrba vseh teh poškodb drastično poslabšala – in s tem tudi kakovost življenja bolnikov. Poskusimo si predstavljati poškodbo palca desne roke pri desničarju. Če palca ne prišijemo nazaj, oseba izgubi ključno funkcionalnost roke. Če pa ga uspešno rekonstruiramo, je roka po nekaj tednih skoraj povsem funkcionalna. Za posameznika je to neprecenljivo, za državo pa bi lahko izračunali konkretne posledice – zmanjšano delovno zmožnost, višje stroške dolgotrajne rehabilitacije in večjo obremenitev socialnega sistema.
Takšne odločitve v zdravstvu torej niso zgolj vprašanje financ, temveč vprašanje dolgoročnih posledic za posameznika in družbo kot celoto.
Težko je razmišljati o tako velikih sistemskih premikih, ne da bi videli številne nevarnosti. Morda je za ključne odločitve res potreben pogum, a mene prepričajo predvsem simulacije in konkretni podatki – teh pa žal nimamo.
Morda je prav v tem trenutku smiselno spomniti na preprosto, a poučno zgodbo v štirih stavkih:
Težki časi ustvarjajo močne ljudi.
Močni ljudje ustvarjajo dobre čase.
Dobri časi naredijo šibke ljudi.
In šibki ljudje ustvarjajo težke čase.
Očitno smo spet na točki, ko bomo morali pokazati svojo moč v težkih časih. Pa srečno!
Boštjan Kersnič, dr. med., spec. nefrologije, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik Odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS
