Pred mesecem dni, 15. februarja, v soboto opoldne, sem se sprehajala po gradbišču novega oddelka infektološke intenzivne medicine. Želeli so slišati moje pripombe. V zadnjih petih letih sem sodelovala pri projektiranju dveh novih intenzivnih enot, petnajstkrat pa sem vodila selitev in odprtje COVID ter kasneje infektoloških enot. Postala sem zelo izkušena pri iskanju skritih detajlov in prepoznavanju pasti starih ter novih intenzivnih enot.
Stavba stoji. Lokacija ni najboljša, a zidovi in predelne stene so končani, dostopi urejeni. Trenutno so v fazi izvajanja napeljav – električnih, medicinskih plinov, strojnih, prezračevalnih. Pripravlja se deset intenzivnih postelj najvišje stopnje: osem v osrednjem prostoru in dve v izolirnih sobah. Načrtovana sta tudi centralna sestrska baza, dovolj pomožnih prostorov in majhna operacijska dvorana z vsem potrebnim. Nadstropje višje bo polintenzivna enota, nadstropje nižje nova dializa. Stavba bo dokončana leta 2025.
Ne, to niso bile le lepe sanje. Resnično sem stala sredi nove intenzivne enote. A mesto ogleda žal ni bil Maribor, temveč Kabale v Ugandi, na tromeji z DR Kongo in Ruando, zelo blizu ekvatorja, v svetu, ki mu pravimo "nerazviti". Ja, prav zares. Tam je v zadnjih dveh letih zrasla nova stavba, kjer bo domovala nova enota intenzivne terapije. COVID jim je pokazal nujnost. Vlada se je angažirala. COVID jim je prinesel mednarodni denar, ki ga želijo hitro in namensko porabiti. V eni najbolj skorumpiranih držav na svetu.
Po povratku v Slovenijo sem se morala soočiti z realnostjo, da naš oddelek 514 še dolgo ne bo dobil novih prostorov. V Sloveniji v dveh letih nismo zgradili ničesar. Na mestu, kjer naj bi stala nova stavba infekcijskega oddelka – z novo intenzivno enoto – me je pričakala ista ruševina kleti, ki jo gledamo že od decembra 2023. Skoraj leto dni poslušamo, da bo "zdaj zdaj" objavljen razpis za izvajalca del, pa se bodo stvari začele premikati. Projekti so izdelani, a čakajo na ministrstvu na dobro voljo in odločitev vlade, da projektu le prižge zeleno luč. Z velikimi besedami so nas leta 2023 mirili, da izključitev iz evropskega programa za obnovo po COVID-u ne pomeni, da stavbe v Mariboru ne bo. Vlada je zagotavljala, da denar za novo stavbo imajo, da na Maribor in ljudi, ki potrebujejo zdravljenje, ne bodo pozabili. Kar nekaj je bilo na to temo novinarskih konferenc. Dela naj bi se začela leta 2024 in bila zaključena do konca 2026.
Skoraj dve leti kasneje še vedno čakamo, da se te velike besede uresničijo. Ali da se vsaj objavi razpis za gradbena dela.
Medtem UKC Maribor poka po šivih. Vsaka zima nam znova pokaže, da nimamo nobene rezerve. Že vso sezono respiratornih okužb (COVID, gripa, RSV in drugi virusi) bolniki čakajo na sprejem v urgentnem centru včasih 24 ur in več. Vse postelje na Kliniki za interno medicino, Oddelku za infekcijske bolezni in drugod so resnično polne. Prostora za nove enote ni. Vsako jutro poslušamo poročila, da 12 ali 16 bolnikov v urgentnem centru čaka na sprejem.
Tak pritisk na proste postelje težko zdrži kdorkoli. Začne se prepiranje med oddelki, kdo dela več, kdo ima koliko postelj in kako so te zasedene. Težko je ohraniti pozitivno naravnanost, ko desetič v dnevu prejmeš klic za prosto posteljo, edina prosta pa bo tista umrlega bolnika, čez dve uri, ko ga bodo odpeljali na patologijo. Še težje je biti zdravnik v urgentnem centru, ko ure in ure kličeš po vsej bolnišnici, da najdeš posteljo za bolnika.
Medtem vsi projekti, ki bi prostorsko stisko vsaj malo omilili, stojijo. Že več let nam obljubljajo montažno prehodno bolnišnico – a je še vedno ni. Izvedba negovalne bolnišnice na Pohorju stoji. Projekt stavbe infekcijskega oddelka čaka v predalih Ministrstva za zdravje. Gradi se (spet) onkologija, kjer pa se je gradnja že večkrat ustavila.
Iz leta v leto preštevamo postelje, združujemo kirurške etaže, premikamo oddelke in vsak dan porabimo ure za klice, kam bo sprejet ali premeščen bolnik. Vsaka najmanjša izredna situacija nas spravi v stisko, ki se slej ko prej konča s kričanjem.
Tudi naša enota je na silo umeščena v prostore drugih oddelkov. Nič kaj lepo nas ne gledajo zaradi tega. Kmalu nas čaka nova selitev – sedanje prostore moramo sprostiti za kardiokirurško intenzivno enoto, ki svojo realizacijo prav tako čaka že mnoga leta. Selimo se dve nadstropji višje, tokrat bomo prostore odvzeli travmatologiji. Veliko hude krvi je zaradi tega. Vsi si želimo najboljšega za svoje bolnike, predvsem pa prostor in pogoje, da jih lahko zdravimo. Moj mož Roman je travmatolog. Na poti v službo se zavestno izogibava pogovorom o tem, kdo prostore v 5. nadstropju bolj potrebuje in zakaj. Debata med nama, pa tudi med oddelki, hitro postane osebna in razgreta. Že tako napeti odnosi takih zasilnih oziroma nasilnih umeščanj ne prenesejo. In na koncu izgubljamo vsi – zdravniki čas in energijo, ker nimamo kje opravljati svojega dela; bolniki možnost dobre oskrbe; vodstvo bolnišnice denar in učinkovitost; država pa kredibilnost.
Država glasno trdi, da želi zdravnike zadržati v javnem zdravstvu. Na mizi je zakon, ki nas na silo deli na javne in zasebne. A če naj zdravniki ostanemo v javnem zdravstvu in tam dobro delamo, je treba najprej zagotoviti pogoje za delo. Infrastrukturo. Stavbe. Prostore. Digitalizacijo. Zdaj. Takoj. Te odgovornosti ne prevzame nihče. Vse obljube, v katere vlado nekako prisilimo, ostanejo v predalu. Naša stavba infekcijskega oddelka ni izjema. Takih projektov, ki stojijo in čakajo na boljše čase, je ogromno. In ker je volilno leto, obstaja velika nevarnost, da bodo z menjavo vlade enostavno poniknili, se izgubili in ustavili. Kot so se že tolikokrat doslej.
Težko je vleči vzporednice z Ugando, ki jo vsi brez težav imenujemo "nerazvita". Zdravstveni sistem tam nikakor ni primerljiv z našim. Zdravnikov je 80-krat manj na prebivalca, nivo oskrbe pa povsem drugačen. A vseeno ne morem mimo dejstva: Uganda po vsej državi – tudi v manjših mestih, daleč od Kampale – pospešeno gradi bolnišnice. V Kabale so v zadnjih desetih letih zgradili urgenco, operacijski blok, ginekologijo, zdaj pa gradijo intenzivne enote in dializo. Uganda je našla način, kako privabiti usposobljene strokovnjake v oddaljena mesta – odpira medicinske fakultete in s tem zdravnikom nudi možnost razvoja, akademskega napredka in boljših delovnih pogojev. Pred dvema letoma so želeli zadržati zdravnike v državi, ki so prej množično odhajali v sosednje države za boljšim zaslužkom – uredili so sistem financiranja in plače potrojili. Odhodi iz države so se drastično zmanjšali. Ta zelo "nerazvita" država je prevzela odgovornost za svoje zdravstvo in se problema lotila odločno ter uspešno.
V Ugandi me vedno znova prevzame občutek, da je pred njimi prihodnost. Da aktivno korakajo naprej. Otroci, ki jim ponudimo izobrazbo, priložnost zgrabijo z obema rokama. Študenti medicine, ki jim predavam, so željni znanja in napredka, motivirani, delavni, aktivno vnašajo izboljšave v svoja delovna okolja. Uganda trenutno ustvarja številne priložnosti za izobražene strokovnjake.
Pri nas pa nasprotno – vlada občutek stagnacije. In nezadovoljstva. Leta in leta se pogovarjamo o istih problemih v zdravstvu, a se ne premakne nič. Nimamo novih prostorov. Zdravstveni delavci so nezadovoljni, ker nimajo kje delati. Usposobljeni zdravniki, medicinske sestre in fizioterapevti odhajajo v tujino za boljšimi pogoji dela in boljšim zaslužkom. Naša vlada pa se noče premakniti in prevzeti odgovornosti za potrebne spremembe. Raje se že več kot leto dni prepira z zdravniki, ostale profile pa ignorira. V tem letu se za izboljšanje pogojev dela v javnem zdravstvu ni zgodilo nič – ne digitalizacija, ki bi nam olajšala delo, ne izgradnja novih prostorov, da bi sploh imeli bolnike kje zdraviti.
Ne vem več, kaj predlagati, da bi se premaknili naprej. Pisanje kolumn je sicer zanimivo in, sodeč po odzivih kolegov, izraža mnenje mnogih, ki delamo v zdravstvu. A žal ne doseže tistih, ki lahko kaj spremenijo. Zato je ta kolumna moja zadnja. V moji naravi ni stati na mestu in se pritoževati nad istimi stvarmi iz leta v leto, iz kolumne v kolumno. Mnogo, mnogo raje trenutno gledam velike premike naprej, ki jih vidim pri vsakem obisku Ugande.
Avtorica: Alenka Strdin Košir, dr. med., spec. interne in spec. intenzivne medicine, vodja Enote za intenzivno infektologijo UKC Maribor, Vir:
Večer
