Člani odbora za zdravstvo DZ so na nujni seji razpravljali o zobozdravstvu in sprejeli sklep, ki Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) predlaga, da poišče rešitve, da bo cena zobozdravstvenih storitev temeljila na realnih izračunih in da bo upoštevala predpisane strokovne standarde dela ter preverjene materiale.
V nadaljevanju objavljamo prepis govorov predstavnikov zobozdravnikov v vrstnem redu, kot so nastopili:
Alenka Krabonja, dr. dent. med., predsednica sindikata zobozdravnikov Dens: Hvala za vabilo in besedo. vse kar sta povedala predstavnika ZZZS in Ministrstva za zdravje se prelepo sliši, da bi bilo res. Da v zobozdravstvu ne bo doplačil in da imamo dovolj denarja za vse, kar si želimo. Jaz pa bom predstavila primer iz prakse – iz ambulante, s terena. Denar, ki mi ga letno nameni ZZZS, sem preprosto delila s številom mojih izbranih pacientov. Na enega pacienta pride 53,40 evra. To pomeni, da bom letos verjetno lahko obravnavala le 20 pacientov. Ostali – enkrat v prihodnosti. Primer: za zdravljenje kočnika z belo zalivko porabim sredstva, ki jih sicer dobim za sedem pacientov. Ena delna proteza pa pobere denar sedemnajstih pacientov. Kompleksna rehabilitacija z zgornjo in spodnjo protezo, ki mi jo odobri ZZZS, pomeni strošek v višini 74 pacientov.
Zdaj pa si predstavljajmo stisko pacientov, ki se srečujejo s pravico, oddaljeno nekje v megleni prihodnosti. In stisko zobozdravnika ter medicinske sestre, ki se vsakodnevno srečujeta s stisko pacientov – in tudi s psihofizičnim nasiljem pacientov.
ZZZS ima način kalkuliranja stroškov še vedno enak kot leta 1980. Če tim v primarni ambulanti sestavljajo zobozdravnik, medicinska sestra in zobotehnik s svojim laboratorijem, potem plača že dolgo ni več edini motivator zaposlenih. Zelo pomemben je tudi strokovni razvoj – torej izobraževanje – ter pogoji dela in oprema, s katero lahko zagotavljaš kakovostno storitev.
Z javnimi sredstvi – v znesku, nižjem od 160 evrov letno – zobozdravnik ne more obnoviti niti licence. H kakovostni storitvi spada tudi kakovosten material in oprema ambulante ter zobotehničnega laboratorija. Oboje pa se šteje v kalkulacijo cene zobozdravstvene storitve.
Primarna ambulanta mora pokrivati širok nabor storitev, medtem ko so specialistične ambulante bolj usmerjene v eno področje. In s 4692 evri na leto ne moreš kakovostno opremiti in vzdrževati ambulante ter laboratorija.
Za primerjavo – klinični psiholog ima za amortizacijo na voljo 3874 evrov, kar je le 818 evrov manj kot primarna zobozdravstvena ambulanta z laboratorijem. Veliko ambulant je zato zastarelih. Zobozdravniki v javnem sektorju pogosto postajajo apatični, ker se ne morejo strokovno razvijati niti nuditi pacientom kakovostnih storitev, ki jih poznajo ali obvladajo. Zato se zaposlujejo kot samoplačniki. In glede na dostopnost – dela jim ne manjka.
Amortizacija ambulante in laboratorija je preračunana na 60 let – v kar sploh ni všteta investicija v prostor, ki je v gospodarstvu običajen kalkulativni element poslovnih storitev.
Pa še materialni strošek: materialni strošek kliničnega psihologa je 18.245 evrov. Zobna ambulanta z laboratorijem pa lahko porabi 28.142 evrov. Zavarovalnica pa nam »na palec« obljublja dodatnih 700 evrov za materialne stroške.
In če se primerjamo z družinskimi zdravniki – s katerimi nas zelo radi primerjajo – ti dobijo za 20.000 evrov več za materialne stroške.
Vsa ta leta smo koncesionarji in javni zavodi vlagali v nadstandardna in samoplačniška sredstva v opremljenost javnih ambulant – in ne obratno, kot se pogosto manipulira v medijih in tudi v tej hiši.
Sodobna oprema je nujni kalkulativni element storitve. Če želi zavarovalnica digitalno zobozdravstvo, potem moramo upoštevati, da je amortizacija teh aparatur morda pet let. Sodobna, kakovostna storitev ne more temeljiti na nizki ceni. Merilo ne more biti cena, saj tisti, ki kupi poceni, pogosto na koncu plača drago.
Zobozdravniki moramo garantirati za svoje delo in smo zanj tudi strokovno odgovorni – tudi za delo zobotehnika. Vrašati se moramo, kaj si kot družba sploh želimo.
Sergej Olujić, dr. dent. med., podpredsednik sindikata zobozdravnikov Dens: Pozdravljeni, moje ime je Sergej Olujić, sem podpredsednik sindikata zobozdravnikov. Tukaj smo danes zbrani zobozdravniki in predstavniki javnih zavodov in – prvič po dolgem času – smo popolnoma enotni.
Ne gre se samo za belo zalivko. Gre za stanje v slovenskem zobozdravstvu. Vse naše institucije – od DENSA do Zdravniške zbornice in javnih zavodov – imajo natančne izračune, koliko stane bela zalivka.
Zavarovalnica operira z ogromnimi številkami in grafi, ki temeljijo na parametrih iz leta 1980. Od takrat se način obračunavanja storitev ni spremenil. Govorimo o digitalizaciji, o posodobitvi… A zobozdravstvo je v teh 20 letih, odkar sem v njem – delal sem v javnem zavodu, zdaj sem koncesionar – postalo povsem drug poklic. Vse se je spremenilo – razen parametrov, grafov in načrtov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
In da ne bomo govorili samo o beli zalivki – mi vam lahko dostavimo točne kalkulacije javnih zavodov, podatke DENSA, da vidite, kakšni so dejanski stroški. Naj povem primer: puljenje zoba je ovrednoteno na 13 evrov. Kratek pregled – 5,4 evra. A res menite, da lahko nekoga pregledamo in mu izpulimo zob v treh minutah?
Pacient pride – treba ga je pomiriti, se z njim pogovoriti, vzpostaviti oseben stik. Osebni zdravnik, zobozdravnik, ginekolog – vsi iz primarne ravni – z leti postanejo pacientom zelo blizu.
To so absurdne cene, ki na terenu preprosto ne zdržijo.
Zavarovalnica se rada pohvali z velikimi povečanji. Letos naj bi namenili 4 milijone evrov več za belo zalivko. Ampak veste, kaj to pomeni v praksi? 2,5 evra več na pacienta. Bela zalivka – ki jo izdeluješ skoraj pol ure – zdaj prinaša 2,5 evra več. Mislim, da ste celo vi izračunali, da je zdaj vredna nekje 76 evrov?
To ni res. To ni res! To ni cena točke! Pa še to – kakšne točke? V katerem stoletju mi živimo? Mi smo plačani po točkah, in tri dni nazaj je bila točka 3,66, danes pa je 3,44. Kaj je to? Zakaj smo sploh še plačani po točkah? Zakaj nas ne plačajo po realnih izračunih?
Vsi tukaj prihajamo iz različnih okolij, imamo različne izkušnje, a zdaj je zadeva šla predaleč. In zato smo se zbrali – da vas ozavestimo, kaj se v resnici dogaja. Mi si želimo dobro skrbeti za paciente. Kaj se dogaja zdaj? Verjamem, da je zavarovalnica stisnjena v kot, da ima omejena sredstva. Ampak prišla je evropska direktiva, in mi do zadnjega trenutka nismo vedeli, koliko so se oni odločili, da bo cena bele zalivke. Ni bilo komunikacije celo leto.
Zdaj se zadeve rahlo izboljšujejo z novim direktorjem, ki si želi digitalizacije in reda – saj sistem ni bil digitaliziran že 40 let! Dušimo se v papirnih kartotekah, dušimo se v pravilih, pikah, vejicah. Pride nadzorni zobozdravnik in ti zavrne celotno storitev, ker je bil zamik pri printanju, ker nekaj ni bilo podpisano, ker je telefon zazvonil prepozno…
Koncesionar ali zobozdravnik v javnem zavodu ima 1500 do 2000 pacientov. In namesto da bi nas skrbelo, da delo dobro opravimo, nas skrbi, ali bo dokumentacija napisana tako, da ne bo zmotila nadzora. To ni človeško. Ni komunikacije. Ne napadamo vas – želimo si sodelovanja! Z novim direktorjem upamo, da bomo lahko končno prišli do normalnih izračunov.
Okrepiti moramo preventivo. Veliko se da spremeniti. Imamo strokovne institucije, ki jih lahko vključimo – a se to ne dogaja. Upamo, da se bo od danes naprej začelo.
In še ena zelo pomembna stvar – vsako leto gre vedno več denarja v tujino. Zakaj? Zaradi dolgih čakalnih vrst. Klinike se odpirajo ob naši južni meji, na Hrvaškem. Vsako leto se znesek, ki ga ZZZS nameni za zdravljenje v tujini, podvoji. Lani je bilo to že 1,75 milijona evrov.
Letos naj bi za celotno zobozdravstvo (bele zalivke, vse storitve) dodali štiri milijone evrov. Zakaj teh dveh milijonov ne zadržimo v Sloveniji? Imamo dovolj strokovnjakov: endodonte, maksilofacialne kirurge – osem jih ima koncesijo, osem ne. Zakaj ne moremo uporabiti teh kapacitet doma, v Sloveniji, za slovenski denar in slovenske paciente?
Zakaj to gre v tujino? In zakaj se nihče s tem ne ukvarja?
Ko govorimo o varčevanju in proračunu – ta denar odteka v tujino. Sem prepričana, da bo letos številka presegla 2 milijona evrov. Zato predlagam, da uvedemo sistem nadzora, da se ta denar raje vlaga v domači sistem.
Kar se tiče izračunov – sploh niso realni. Jaz jih iskreno sploh ne razumem. Točke, materialni stroški… ena ogromna kopica papirjev. Rabiš specializacijo iz administracije, da razumeš, kako ti sploh obračunajo storitev.
Zakaj? Obstaja denar. Obstaja evro. Obstaja storitev. Sedemo skupaj, se dogovorimo in sistem lahko normalno deluje. Hvala lepa.
Barbara Škrlj, dr. dent. med, podpredsednica Zdravniške zbornice Slovenije in predsednica Odbora za zobozdravstvo pri ZZS: Spoštovani člani odbora, spoštovana predsedujoča, spoštovani vsi prisotni! Zdaj ste zelo jasno slišali, kakšna je realnost na terenu. Naj dodam še, da je Svetovna zdravstvena organizacija v eni od raziskav pokazala: le 10 % prebivalcev Slovenije pri 80 letih ohrani več kot 20 zob. Deset odstotkov! Kaj bomo naredili, da se ta odstotek zviša?
Ta rezultat kaže na napačno vodenje zobozdravstva in napačen sistem. V zbornici in v odboru se zavzemamo za pravice pacientov. Pacient si zasluži kakovostno in – kar je ključno – pravočasno obravnavo.
Danes te pravočasne obravnave ni. Čakalne vrste so dolge. Veliko pravic je pacientom obljubljenih na papirju, v resnici pa jih ne dobijo. In če širimo pravice, ne da bi hkrati zagotovili dodatna sredstva, se bo dostopnost še poslabšala.
Naša zadnja raziskava je pokazala alarmantne podatke – tretjina zobozdravnikov razmišlja o delni ali popolni odpovedi koncesije. In ne zato, ker ne bi želeli delati v sistemu. Mi skrbimo za paciente. Smo njihovi osebni, družinski zobozdravniki. K nam pripeljejo otroke, že pri treh letih sprašujejo, če se jih lahko vpiše. Zdaj jim bomo morali reči: »Ne bo šlo.« In to ni prav. Sistem ni pravičen. Z ukrepi širjenja pravic brez ustreznih sredstev ne bomo zagotovili dostopa do zobozdravstvene oskrbe.
Moramo se zavedati, da danes četrtina državljanov nima izbranega osebnega zobozdravnika. Če se začnejo odpovedi koncesij zaradi finančne nevzdržnosti, se bo ta številka še povečala. To je jasen signal za spremembo.
To ni vprašanje števila zobozdravnikov – kadra je dovolj! Od leta 2001 do 2024 se je število samoplačniških ambulant povečalo iz 108 na 429, hkrati pa se zmanjšuje število koncesijskih ambulant.
Danes vsak četrti državljan nima zobozdravnika, a hkrati imamo dovolj zobozdravnikov, ki delajo izven sistema ZZZS, in paciente napotujemo v tujino. Zakaj? Nekaj je hudo narobe. Imamo kader, pa ga ne uporabimo. Na spletnih straneh celo dobimo navodila, kako iti na zdravljenje v tujino.
Denar odteka. Leta 2020 je šlo v tujino 200.936 evrov. Leta 2022 že 880.847 evrov. Lani – 1,75 milijona evrov. Denar teče iz države.
Evropska zakonodaja ne zahteva, da pošiljamo paciente v tujino, če imamo znanje doma. A naša zakonodaja omogoča izvajanje teh storitev izven javne mreže – v tujini. Najpogosteje na Hrvaškem.
Slovenska država se rada pohvali, da skrbi za državljane, hkrati pa vsako leto več denarja namenja tujim zasebnim ordinacijam. Slovenski davkoplačevalski denar gre na Hrvaško. In s tem polnimo njihovo blagajno.
ZZZS je decembra enostransko določil ceno bele zalivke, ki je za ordinacije finančno nevzdržna. Mi smo pripravili izračune. Niso povprečja s trga – dejansko smo material stehtali, merili, normirali.
ZZZS navaja, da za belo zalivko namenja 12 evrov za material. A to ne pomeni, da dobiš 12 evrov na vsako zalivko. Ta znesek je razdeljen na vso ambulanto. Kar pomeni, da bo v letu 2025 ambulanta za odrasle prejela 686 evrov – to pa pomeni 0,4 % prihodka, kar pomeni, da se bo realno nam dalo za material na belo zalivko 2,45 EUR in ne 12 EUR, kot je bilo prikazano. In to je ta velik problem, ko zavarovalnica nas ne plačuje po storitvi, ampak se skozi pretakajo te točke enkrat tako, drugič drugače.
In dejansko tudi časovni normativi ne ustrezajo. Gospa je lepo povedala, priznani so časovni normativi, ki jih je dal RSK. Vemo, da potrebujemo 56 minut za troploskovno zalivko. Ampak 56 minut ni mišljeno, da je pacient 56 minut na stolu. Pacient mora priti v ambulanto, ga pozdravimo, se usede na stol, se pogovorimo z njim, ga pripravimo za poseg, pospravimo stol, uredimo papirje in reče nasvidenje. Vse to je strošek ambulante - strošek ambulante ni samo takrat, ko zobozdravnik dela direktno v ustih, odstranjuje karies, ampak še vse ostalo, od sterilizacije, do kadra. In dejansko smo prišli, da s tem dvigom, ki je realno 2,45 EUR in ne 12 EUR, teh 56 minut pomeni 63,69 EUR. Dajte mi povedati, v katerem podjetju, s toliko kadra, s toliko stroški, lahko s tako urno postavko se preživi - in to tako, da se še naprej investira v opremo, v znanje.
Če pogledamo bolnice, pa če pogledamo samo maksolofacialno kirurgijo, kaj imamo danes: ne morejo operirati. Zakaj ne morejo operirati? Zapreti so jo morali, ker imajo na stropu klime, ki bodo kmalu padle na pacienta, zato danes operirajo na Onkološkem inštitutu. Si res tega želimo, ali je slovenski državljan res tega vreden, da bomo šli nazaj? Lepo se sliši širiti pravice in mi zobozdravniki res podpiramo materialni napredek, strokovni napredek, ampak žal je to treba tudi plačati. Morda bi si moški želeli Ferrarija, ampak če nimate, imate lahko fička, ena ženska bi si želela lepo obleko, pa si je tudi ne more kupiti, če nima. In tudi zavarovalnica ne more obljubljati nekaj, kar ne bo mogla nuditi pacientom, če bo to ostalo samo na papirju. Pri teh stvareh bomo pač morali biti realni. Živimo v Sloveniji, toliko je denarja za to, ali je pa druga možnost, da se denar preusmeri iz tam, kjer se nepravilno uporablja. Ampak to je pa vaša naloga. Mi zobozdravniki si želimo samo zdraviti paciente. Ne želimo se ukvarjati z ekonomijo, pa da so naše asistentke administratorke, namesto da bi nam asistirale. Verjetno se še vsi spomnite, ko smo imeli kartoteke. Danes imamo pa kartoteke, pa računalnik, pa sporočamo CRPP, pa sporočamo diagnoze, ki niso resnične, pa sporočamo na ministrstvo, koliko postelj imamo zasedenih - pa lepo vas prosim, v dobi digitalizacije se pa menda tudi to da urediti, da imamo en e-karton. Hkrati prosimo tudi ministrstvo že zelo dolgo za enotni klasifikacijski sistem. Verjetno ne veste, da zobozdravniki še zmeraj moramo hraniti neskončno vso dokumentacijo. Bogi moji otroci in potomci, kam bodo vse to dali, kajti papirja je vsak dan več, hkrati pa vse še računalniško.
S 1. 7. bo državljanom, je bilo najavljeno dejansko včeraj, pripadala metal keramična in polna keramična prevleka. Res je, mi že dolgo prosimo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za cene, pa jih nismo dobili. Tako da smo jih v petek dobili in včeraj smo lahko slišali, da bo zavod na letni ravni namenil 8 milijonov EUR dodatnih sredstev. Super, 8 milijonov na letni ravni, ampak to bo veljalo od 1. 7.. To se pravi je 4 milijone, ne 8 milijonov. Ampak 8 milijonov se boljše sliši. Če pa mi pogledamo, koliko imamo odraslih oseb v Sloveniji nad 18 let, torej 1.749.166, je pa to samo 2,29 EUR na osebo. In to je to, kar je kolegica povedala: imamo toliko pacientov, ne moremo jim pa nuditi storitev. Ne da jih mi ne bi hoteli, enostavno jih ne moremo. Glejte, čeprav nočemo o tem slišati, oz. nočete o tem slišati: trenutno v tej situaciji so doplačila in samoplačniške storitve tiste, ki vzdržujejo zobozdravstveni sistem na tem nivoju. Zdaj, ali bo država uspela najti ta denar, da se premosti ali pa namesto 10 odstotkov 80-letnikov, ki ima danes 20 svojih zob, v prihodnosti niti 20 zob ne bo imelo. In verjemite, ni lahko, ko pride človek k tebi brez zob, ima protezo, pa dostikrat lahko tudi ne po svoji krivdi, ampak zato, ker ni prišel na vrsto.
Tudi mladi iščejo zobozdravnika. Res je, preventiva je najcenejša in mi jih moramo podučiti in jih ves čas podučujemo. Delamo tudi akcijo z zobozdravniki, dan odprtih vrat, letos smo jo namenili domovom za starejše - da se poduči, kako se jim čisti proteze in vzdržuje njihovo ustno zdravje. Ampak ko pride mlad človek k tebi, ki si začne komaj ustvarjati družino in si rečeš, kje pa si hodil, da imaš toliko kariesa. In ti pove - nisem prišel na vrsto. Ja, seveda ni prišel na vrsto ob teh številkah. Če bomo več dali v preventivo, se bo na na dolgi rok poznal rezultat, to vam lahko iz svoje prakse povem.
Podpiramo uvajanje bele zalivke, to je evropska direktiva, vendar niso rekli, da je potreben kompozit. Rekli so belo zalivko, bel material, ki nadomesti amalgam. Kompozit ni edini, je pa najdražji, časovno in tehnično najbolj zahteven. Na drugi strani pa se moramo zavedati, da imamo paciente, ki nimajo takega stanja v ustih, da bi bili primerni za kompozit. In imamo tukaj še glasionomerni cement. RSK, ki je posvetovalni organ, stroka, je na to večkrat opozorila in tudi mi zobozdravniki opozarjamo: ali ni bolj pomembno, da pacientu posaniramo čim hitreje čim več kariesa, ko pride k nam, ga začnemo učiti, kako vzdrževati ustno higieno in potem šele dati kompozit, ko bo primeren. Kajti če bomo dali kompozit v usta, kjer nimamo pogojev za kvalitetno izdelavo, bo nastal sekundarni karies, prišlo bo do vnetja živca. Potem sledi zdravljenje, če to ni uspešno veste, kaj sledi; vedno več zoba odnesemo ob ekstrakcijah in potem smo pa že na implantatu, če si ga lahko privoščimo. Če ne, smo pa na protezi.
Če na kratko povzamem: v Sloveniji nam ne manjka zobozdravnikov, temveč primanjkuje ustrezno financiranih programov. Zzzs enostransko določa cene. Res je, z novim direktorjem se je pričela komunikacija in jaz upam, da smo na dobri poti, da se dejansko bo spremenil ta sistem financiranja in točkovanja, ki je zastarel, netransparenten in nepregleden. Sem vam danes pokazala, kaj pomeni 12 EUR v tem sistemu realno, če ga daš v drugo enoto. Da bomo prišli na sistem po plačilu storitve. Kar bi rada opozorila, ZZZS določa doktrino in ne upošteva mnenja stroke. Zaradi podfinanciranosti in strokovne ogroženosti zobozdravniki zapuščajo javni sistem, čeprav bi želeli delati v javni mreži.
Rešitve so znane in izvedljive: jasno vrednotenje dela, materialov in amortizacije, plačilo po dejansko opravljenih storitvah na podlagi realne ekonomike. Mi smo takoj za arbitra - postavi naj se ga in naj izračunajo ceno. Želimo si tudi kakovostne digitalizacije, usmerjene v specifike zobozdravstva in e-karton, da bodo stvari pregledne, jasne in da bo manj administracije. Mi ne rabimo pacientov pošiljati v tujino, saj imamo kapacitete v Sloveniji. Pacient mora biti v središču, sistem pa mora biti tako naravnan, da ko se bomo naslednjič videli, ne bomo rekli, da ima le desetina 80 let starih 20 svojih zob.
Ampak brez ustreznih ukrepov mi zobozdravniki ne bomo prevzemali odgovornosti, kajti mi bomo delali še naprej kakovostno. Žal verjetno ne bomo mogli v javni mreži, ampak svoje odgovornosti za ta del ne prevzamemo. Odgovornost je na vas - vi lahko spremenite, da ne bo prišlo do dokončnega razpada javnega zobozdravstva in posledično še do večjega poslabšanja ustnega zdravja. Vsi vemo, da lep nasmeh, da tudi pokončno držo in da se v ustih marsikaj začne. Če se v ustih stvari ne prebavijo, gredo bolezni naprej, v želodec in tako naprej. Torej, če ne bo dobrega ustnega zdravja, bodo tudi ti stroški čedalje večji.
Jaz vas še enkrat prosim, ukrepajte danes, da ne bo jutri prepozno.
Sabina Markoli, dr. dent. med., podpredsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije:
Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani kolegi, spoštovani drugi vabljeni gostje. Veliko je bilo že povedanega, kar nekaj podatkov je bilo podanih, v bistvu smo povedali, da je zobozdravnikov za razliko od zdravnikov v Sloveniji praktično dovolj. V bistvu je kadrovsko pomanjkanje lahko zgolj navidezno, saj ga pogosto prikazujejo javni zavodi, iz katerih zobozdravniki odhajajo predvsem zaradi slabih delovnih pogojev. Velika večina jih namreč ostane v Sloveniji in bi ob ustrezno urejenem sistemu in financiranju z veseljem delovala v javni zdravstveni mreži. Tako morda ne bi bil potreben uvoz tujih zobozdravnikov. Prej sem malo poslušala, ko ste imeli prejšnjo sejo in je bilo razglabljanje o znanju slovenskega jezika, o licenci, o standardih tujih (zobo)zdravnikov. Zobozdravnikov je, kot je bilo že povedano, v Sloveniji dovolj.
Seveda je resna težava, ki je bila tudi že omenjena, to odtekanje sredstev v tujino. To se je v nekaj letih iz 71.000 EUR leta 2017, povzpelo na 1.750.000 EUR lani. Pri čemer je seveda zaskrbljujoče tudi dejstvo, da ZZZS na nek način celo spodbuja paciente in jim daje navodila, da si naj pridobijo napotnice od izbranega osebnega zobozdravnika. Tako pride do situacije, ko pacient iz Slovenije, ki nujno potrebuje zobozdravstveno storitev, prejme navodilo, naj se obrne na zasebnega izvajalca na Hrvaškem. S tem neposredno financiramo tuje, zasebne ordinacije in agencije, medtem ko domači izvajalci, ki plačujejo davke v Sloveniji, ki smo tudi zaposlovalci, ostajajo brez potrebnih sredstev.
Čakalne dobe v zobozdravstvu niso posledica pomanjkanja zobozdravnikov, temveč izrazitega pomanjkanja programov. ZZZS preprosto ne zagotavlja dovolj sredstev oziroma programov za izvajanje zobozdravstvenih storitev. Primeri jasno kažejo na nesorazmerje: v Sloveniji imamo 1400 splošnih zobozdravnikov, ZZZS pa financira le 1000 programov. Podobno je pri specialistih: 16 endodontov, programov zgolj 8; 22 protetikov, programov le 10. Že zgolj s prej omenjenima dvema milijonoma evrov, ki se sedaj porabljata za zdravljenje v tujini, bi lahko doma znatno zmanjšali čakalne vrste.
Temeljna težava zobozdravstva je ob že omenjenem obsegu programov tudi podfinanciranost storitev, predvsem na primarnem nivoju. ZZZS pri določanju cen storitev ne upošteva osnovnih ekonomskih pravil in kalkulacij, ampak cene oz. vrednost kalkulativnih elementov postavlja pavšalno, brez realnih temeljev.
Predstavljajte si, da bi kupec zahteval, da mora za denar, ki zadošča za kilogram kruha, dobiti dva kilograma. Tako ravna ZZZS z zobozdravniki.
Ob tem je ZZZS tisti, ki samovoljno odloča o obračunskih modelih, deluje po principu planskega gospodarstva in omejuje financiranje ter izvajanje storitev – zato nastajajo čakalne dobe. Nenehno nalaga dodatna administrativna opravila, v času digitalizacije celo zavrača predloge zaradi milimetrskega zamika pri tisku obrazcev in samovoljno izdaja navodila, ki prinašajo nepotrebno birokracijo.
ZZZS hkrati deluje kot pogodbeni partner, regulator in nadzorni organ izvajalcev, s čimer prihaja do številnih konfliktov interesov. Model financiranja temelji celo na samoupravnem sporazumu iz leta 1978, kar vodi v absurdne situacije – leta 2024 smo izvajali zobozdravstvene storitve po nižjih cenah kot aprila 2023, kljub očitni inflaciji. To je unikum.
Namesto, da bi se reševalo obstoječe težave podfinanciranja, ZZZS v pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) dodaja nove storitve in materiale, ki pa jih ponovno podcenjuje. Cenitev ot. vrednost zobozdravstvenih storitev bi morala temeljiti na realnih ekonomskih kriterijih, kot so vrednost dela kadra, materialni stroški in amortizacija ter realnih vrednosti le teh, ne pa na odstotkih pavšalnih ocen plačniških storitev kot to počne ZZZS pri oblikovanju cene bele zalivke.
Primer evropskih držav zahodno in severno od nas kaže, da imajo zobozdravstveni sistem, podobno kot zdravstveni, jasno strukturiran z več nivoji zavarovanj oz. jasnimi pravicami iz osnovnega/obveznega zavarovanja in plačilom, ki niso ali so le delna pravica. Prav tako te države EU nimajo državnih zavodov in ne poznajo koncesij. Za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti je potrebna licenca in dovoljenje za opravljanje dejavnosti na podlagi mreže zobozdravstvenih delovnih mest. Te države tudi nimajo sistema, kjer je ena zavarovalnica monopolist, kot pri nas ZZZS, ampak omogočajo pacientom izbiro med več zavarovalnicami z jasnimi pravicami iz teh zavarovanj. Prav tako bi morali imeti pacienti možnost proste izbire izvajalca zdravstvenih storitev glede na svoje potrebe in zaupanje. Zdravstvenim delavcem pa bi morali omogočiti, da dejavnost opravljajo v pravni obliki, ki omogoča največjo kakovost, dostopnost in učinkovitost storitev.
Priznati si moramo, da ZZZS za zobozdravstvo ne zagotavlja zadostnih finančnih sredstev. Trenutni sistem financiranja je kot pričakovanje, da bomo s praznim rezervoarjem prevozili celo državo.
Posledica tega so izgube v javnih zavodih in predolge čakalne dobe za paciente.
Zdravstvene storitve, z izjemo redkih specifičnih primerov (kot so nujne storitve, preskrba s krvjo in presaditve), po svoji naravi predstavljajo ekonomsko dejavnost, kar je potrdilo tudi Sodišče EU v več sodbah. Tako mora imeti tudi cena storitev realno ekonomsko osnovo.
ZZZS ne more obljubljati pravic le na papirju, ampak jih mora zagotavljati tudi v realnosti, z ustreznim financiranjem.
V središču naše pozornosti mora biti pacient, ki mora pravočasno prejeti kakovostno storitev, financirano iz sredstev, ki jih zagotavljajo zavarovalnice.
Če zdravstvena dejavnost ne sme ustvarjati dobička, potem je treba to dosledno in transparentno uveljaviti tudi pri vseh drugih dobaviteljih in sodelujočih dejavnostih v zdravstvu (farmacevtskih podjetjih, IT-podjetjih, gradbenih izvajalcih in drugih). Trenutno je v ospredju javne razprave predvsem delo zdravstvenih delavcev, ki imajo strokovno znanje in odgovornost pri uporabi vseh teh materialov, zdravil, naprav in tehnologij. Nedopustno pa je, da se od zdravstvenih delavcev pričakuje, da bodo svojo dejavnost opravljali v razmerah, ki spominjajo na izkoriščevalski odnos.
Če povzamem: Pomembno je, da tudi v (zobo)zdravstvu zagotovimo pravično vrednotenje storitev, ki temelji na realnih stroških, saj bomo le tako lahko dolgoročno zagotovili kakovost in dostopnost storitev in delovali v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča. Potrebno je spremeniti zakon o zdravstvenem zavarovanju, na novo napisati Zakon o zdravstveni dejavnosti in vanj umestiti tudi del o zdravstvenih zavarovanjih. Potrebno je jasno določiti ravni zavarovanj (obvezno, dodatno, nadstandardno) in opredeliti njihove pravice. ZZZS mora delovati kot zavarovalnica, stroka naj določi standarde, politika pa mora prevzeti odgovornost in v sodelovanju z vsemi deležniki v zdravstvu jasno opredeliti pravice pacientov v obveznem in drugih oblikah zavarovanj. Cene storitev, ki jih krijejo zdravstvena zavarovanja, morajo biti določene pravično, pregledno in ekonomsko utemeljeno – ne le v zobozdravstvu, ampak v celotnem zdravstvenem sistemu. Glavni cilj je namreč zagotoviti pravočasen dostop pacientov do kakovostnih zdravstvenih storitev. Transparenten sistem v zobozdravstvu pomeni jasno in pošteno vrednotenje storitev, pacient pa za storitve, ki mu pripadajo iz obveznega ali drugih oblik zavarovanj, prejme povračilo. Potrebno je izkoristiti vse kadrovske vire, ki jih imamo na področju zobozdravstva že zdaj na voljo v Sloveniji, ter jih ob tem tudi ustrezno financirati.
Ob koncu še apel: namesto, da usmerjate pozornost na posamezne izpostavljene primere v medijih, poglejte širšo sliko. Zdravstva ne bomo izboljšali z davčnim in političnim pregonom zdravnikov. Skupaj ustvarimo pogoje, v katerih bodo zdravstveni delavci lahko kakovostno in dostojno opravljali svoje delo, kar vključuje tudi pravično in spoštljivo financiranje. Namesto nestrpnosti in žaljivk naj v naš zdravstveni prostor vstopijo spoštovanje, empatija in razumevanje. Zdravje ljudi in skrb za starejše zahtevata sredstva, ne konfliktov – namesto konfliktov zato raje investirajmo v ustrezne prostore, kakovostne storitve in dostojno oskrbo za vse, ki jo potrebujejo. Naj bo naše skupno vodilo, da zagotovimo dostopno in kakovostno (zobo)zdravstvo za vse državljane.
Hvala.
Povezava do izredne seje Odbora za zdravstvo >>>
