Novice in obvestila

Psihiatri in klinični psihologi ne zahtevajo monopola nad psihoterapijo. Ravno nasprotno – podpirajo zakonsko ureditev tega področja na način, ki bo omogočil učinkovito regulacijo tudi za pomoč in svetovanje izven zdravstva, pri čemer bodo programi podprti z dokazi o učinkovitosti, financirani in brezplačni za ljudi.

 Ob tem pa stroka jasno poudarja, da mora zdravljenje duševnih motenj ostati v rokah zdravstveno usposobljenih strokovnjakov in da se terapevtskega pogovora ne sme izenačevati s klinično terapijo. »Smo s kolegi ves čas zagovarjali stališče, da mora biti t. i. »divji zahod« oziroma tržna dejavnost psihoterapije urejena. Ljudem je treba zagotoviti jasne informacije o tem, kam se lahko varno obrnejo po pomoč, in da jih sprejmejo regulirani izvajalci. A namesto da bi država ustrezno uredila to neurejeno področje, se je odločila, da bo to »divjino« prenesla v zdravstveni sistem in da naj bi zdaj zdravstvo postalo tisto, ki bo vse to reguliralo. To je po našem mnenju popolnoma napačno in škodljivo za ljudi,« opozarja dr. Sana Čoderl Dobnik, klinična psihologinja in predsednica Zbornice kliničnih psihologov.

Zdravstveni sistem namreč že ima svoje poklice in zdravljenje mora ostati v rokah zdravstvenih strokovnjakov. Psihiatri, pedopsihiatri in klinični psihologi že zdaj izvajajo psihoterapijo, s to razliko, da poleg terapevtskih znanj znajo postaviti diagnozo, presojati tveganje, ukrepati v krizi in odgovarjajo za posledice zdravljenja.

V preventivnih programih na področju duševnega zdravja že delujejo psihologi, diplomirane medicinske sestre in drugi zdravstveni sodelavci. Če zakon psihoterapijo uvede kot poklic za vsa okolja vključno z zdravstvom, brez zahteve po zdravstveni izobrazbi, bo ustvaril dvojni standard kakovosti, ogrozil bolnike in iz zdravstvenega sistema izrinil stroko, ki je za psihoterapijo najbolj usposobljena.

V Sloveniji se ravno zdaj izobražuje več sto kliničnih psihologov in psihiatrov. »Država je v skladu z zavezami Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja že investirala v te kadre, do leta 2028 bo v mreži štirikrat več kliničnih psihologov, podvojilo se bo tudi število pedopsihiatrov, kar po povečalo dostopnost do ustrezne obravnave,« pojasnjuje asist. Urša Mrevlje Lozar, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije.

Argument dolgih čakalnih dob

Večina čakalnih vrst, na katere se sklicuje predlagatelj zakona, je za prvi diagnostični pregled pri psihiatru ali kliničnem psihologu, ne za psihoterapijo kot metodo zdravljenja. Čakalne vrste torej ne kažejo na pomanjkanje psihoterapevtov, ampak na pomanjkanje klinično usposobljenih strokovnjakov, ki znajo opraviti diagnostično oceno in postaviti načrt zdravljenja. Čakalne dobe se bodo skrajšale z zaključkom specializacij.

»Otroci z duševnimi motnjami, bodisi s tveganji, bodisi že razvitimi, so ena najbolj ranljivih skupin prebivalstva. To so otroci, za katere bi morala država še posebej poskrbeti. Da v zakon preprosto zapišejo le, da mora imeti tisti, ki dela psihoterapijo z otrokom, »posebna znanja«, je povsem neustrezno. Psihoterapija otrok pomeni globok poseg v otrokov celostni razvoj, v to, kako razmišlja, kako se vede, kako se oblikujejo njegova osebnost in njegovi odnosi z najpomembnejšimi bližnjimi. Gre za izjemno odgovorno nalogo, ki jo praviloma izvajamo v multidisciplinarnih timih. Ideja, da bodo psihoterapevti z nekaj sto urami teoretičnega izobraževanja in sto urami opazovanja našega dela lahko enakovredno vstopili v ta sistem in razumeli diagnostiko ter zdravljenje, je resnično nedopustno,« opozarja klinična psihologinja dr. Andreja Mikuž.

»Zdi se, kot da se skuša nek resen sistemski problem reševati tako, da se v mrežo spusti neustrezno usposobljene posameznike, v upanju, da bodo pomagali. A to lahko vodi v še večje težave in v slabe izide zdravljenja. Brez da bi za to kdo prevzel odgovornost,« se strinja strokovni direktor Pediatrične klinike doc. dr. Marko Pokorn.

Reševanje čakalnih dob z nekvalificiranim kadrom pomeni znižanje standardov. To ni skrajševanje čakalnih vrst, ampak ustvarjanje paralelnega, nižje usposobljenega sistema, ki ogroža varnost bolnikov.

Trditev “če bo resna motnja, bo preusmerjen naprej” predpostavlja, da psihoterapevt zna prepoznati klinične znake psihopatologije, zna ločiti anksioznost od psihoze, motnjo osebnosti od depresije in zna presoditi, kdaj gre za urgentno stanje. A po predlogu zakona bo psihoterapevt lahko tudi: ekonomist, magister vinarstva, gradbeni inženir, z zgolj nekaj sto ur dodatnega izobraževanja in opazovanja dela v zdravstvu. Tak kader ni usposobljen za triažo, diagnostiko, oceno tveganj, kar pomeni, da bo mnogo pacientov napačno obravnavanih, prepozno napotenih ali sploh ne.

Vstopna točka brez strokovne odgovornosti je varnostno tveganje. Če je psihoterapevt prva oseba, ki vidi uporabnika, mora imeti klinične kompetence. Klinični psiholog, pedopsihiater ali psihiater ob prvem stiku oceni samomorilnost, izključi psihotične procese, pregleda anamnezo in zdravila, izdela varnostni načrt.

Argument nadzora

Argument zakonodajalca, da uvrstitev psihoterapije v zdravstveno dejavnost pomeni lažji nadzor je smiseln zgolj v teoriji. V praksi pa zakon odpira vrata ravno ne-nadzorovani obravnavi. Zdravstvena zakonodaja brez medicinske odgovornosti je namreč le iluzija varnosti. Predlagani zakon psihoterapijo sicer "uvršča" med zdravstvene dejavnosti, a izvajalcem ne nalaga enakih obveznosti glede zagotavljanja kakovostne in varne zdravstvene obravnave kot velja za psihologe v zdravstvu, psihiatre in klinične psihologe. Tako psihoterapevti formalno spoštujejo zakon, a ne podlegajo enaki odgovornosti kot zdravstveni kader. To je pravno nevarno in etično sporno. »To delo je izjemno zahtevno. In vprašanje je, kdo bo prevzel odgovornost za vse, kar se bo zgodilo v tej zmedi, kjer nihče ne nosi odgovornosti razen zdravnikov in kliničnih psihologov. Kdo bo torej nosil breme posledic,« se sprašuje psihiatrinja Breda Sobočan.

Tudi trditev, da psihoterapevti “ne bodo zdravili bolezni”, ne drži, saj zakon tega ne preprečuje. Zakon psihoterapevtom ne prepoveduje dela z ljudmi, ki imajo diagnosticirane duševne motnje (depresija, PTSD, anksioznost, bipolarna motnja …). V predlogu zakona ni nobene jasne klinične razmejitve, ki bi določala kdaj mora biti človek napoten naprej, kdo lahko izvaja zdravljenje, kdo odgovarja za strokovno napako.

Čeprav zakon formalno ne prepoveduje psihiatrom in kliničnim psihologom, da bi izvajali psihoterapijo, jim nalaga dodatno licenco iz nove zbornice in odvzema pravico do samostojnega izvajanja psihoterapije brez te licence, jih zamenjuje s kadri brez kliničnega znanja in znižuje vrednotenje njihovega strokovnega statusa. Tu gre za dvojno licenciranje, ki pomeni podvajanje pristojnosti in nevarnost rušenja enotnih standardov v zdravstvu. »Nekdo, ki po dokončanem študiju medicine ali psihologije vstopi v sistem, je nato še pet let v dolgotrajnem procesu, ki vključuje vsakodnevno delo na kliniki, v bolnišnicah, v ambulantah. Vsak dan preživiš ure in ure z ljudmi, ki se soočajo z različnimi, tudi težjimi težavami. Gre za različne oblike pomoči, kjer ima velik del - vsaj polovica kroženj - pomembne psihoterapevtske elemente: vključevanje v zdravljenje odvisnosti, kriznih intervencij in na psihoterapevtskih oddelkih. Zato je zavajajoče, kar se navaja v preambuli zakona in tudi v medijih, da naj bi psihiatri imeli med specializacijo zgolj štirimesečno izobraževanje iz psihoterapije,« pravi psihiater prof. dr. Borut Škodlar, vodja Enote za psihoterapijo na UPK in profesor psihiatrije na Medicinski fakulteti.

Argument (psevdo)znanosti

Strokovnjaki opozarjajo še, da mora duševno zdravje temeljiti na znanstveno potrjenih terapijah, ki jih izvajajo klinično usposobljeni strokovnjaki. European Association of Psychotherapy (EAP), ki jo predlog zakona navaja kot izhodišče za pripravo predloga, priznava 20 terapevtskih pristopov, od katerih jih kar 17 nima ustrezne znanstvene podlage. EAP je tudi strokovno izredno sporna, proti njej sta že leta 2010 ostro nastopili tako EFPA (European Federation of Psychologists Associations) kot Sekcija psihiatrov pri UEMS (European Union of Medical Specialists).

Psihiater ali klinični psiholog, ki se je izobraževal več kot 10 let, dela z ljudmi v najhujših stiskah s samomorilnimi mislimi, s psihozami, z zlorabami, s travmami otrok, z ljudmi, ki si ne morejo pomagati sami. Žaljive oznake kot “elitist” zameglijo resnično vsebino razprave in odvračajo pozornost od ključnega: kdo sme zdraviti ranljive ljudi in s kakšno odgovornostjo? Zakon pod krinko večje dostopnosti legalizira in institucionalizira zasebne interese, saj so psihoterapevtske šole zasebne in plačljive, pogosto brez akreditacije in znanstvene osnove. Hkrati pa zakon kaznuje tiste, ki so se odločili za dolgotrajno in zahtevno izobraževanje na javnih, akreditiranih univerzah s strogo reguliranimi programi in v več let trajajočih kliničnih specializacijah. 

Ljudje s težavami v duševnem zdravju bodo s tovrstno zakonsko rešitvijo tisti, ki bodo največ izgubili. Obravnavali jih bodo lahko strokovno neustrezno usposobljeni izvajalci brez kliničnega znanja, ki morebitnega poslabšanja stanja morda ne bodo znali prepoznati in pravočasno ukrepati.