Na naslednjih straneh revije, ki jo držite v rokah, so predstavljeni rezultati ankete, s katero smo si nastavili ogledalo, kaj si o svoji zbornici, njenih zaposlenih in nas – vodstvu mislite zdravniki in zobozdravniki – naši člani in kaj si zdravniki mislimo o sebi. Veseli me, da je ekipa zaposlenih prepoznana kot dober, prijazen in dostopen servis. To velja za vse aktivnosti iz naslova javnih pooblastil, ki jih člani dobro poznate in redno uporabljate.
Manj smo lahko zadovoljni s poznavanjem aktivnosti, ki jih nudimo članom, ko gre za tako imenovano varnostno mrežo: razbremenilne pogovore, prijave in pogovore o nasilju, mediacijo, karierno svetovanje, pravno pomoč in finančno svetovanje. Ocena teh aktivnosti ni slaba pri tistih, ki so aktivnosti spoznali in uporabili. Presenetljivo malo, manj kot polovica zdravnikov in zobozdravnikov je z možnostmi pomoči in podpore sploh seznanjenih. Ta informacija je zelo dragocena, saj je znak, da moramo del aktivnosti več in bolje predstaviti svojim članom.
Zdravniki se močno identificiramo s svojim poklicem in s kolegi. Identifikacija z zbornico je manjša. Pogosto me jezijo stavki kolegov, ki se začnejo »vi na zbornici«, saj bi se morali glasiti »mi na zbornici«. Po drugi strani mi ni blizu prevelika identifikacija z ustanovami nasploh. Zdravniki smo pogosto individualisti, v to nas sili način dela, ko najtežje probleme rešujemo sami ali v zelo majhnih strokovnih skupinah. Najbrž pa se tudi za takšen študij odločamo ljudje, ki smo individualisti, ali vsaj ljudje, ki znamo biti sami in samostojni.
Če vidimo zbornico kot strokovno in dobro organizirano, jo hkrati prepoznamo tudi kot premalo odločno. Ali je zbornica res premalo odločna? Nedavna anketa o odnosu do cepljenja je pokazala, da si želimo več odločnega ukrepanja proti kolegom, ki delajo proti stroki in s tem posredno ali neposredno škodijo ljudem. Hkrati smo sila previdni v razpravah o spremembah lastnih pravil, ki bi nam to omogočile. Zunanjih krivcev za neodločnost torej ne moremo iskati, v vseh takih primerih je odvisna predvsem od nas.
Pri iskanju rešitev za izboljšanje obravnave bolnikov in položaja zdravnikov v družbi nismo odločevalci. Naša naloga je jasno in argumentirano obveščanje javnosti in odločevalcev o izzivih našega dela. To namreč niso naši problemi, ampak v prvi vrsti problemi slovenskega zdravstva, vseh bolnikov in potencialnih bolnikov. Družba, ki želi dobro usposobljene zdravnike na pravih mestih, bi morala zanje poskrbeti. Idealiziranje zdravnikov kot ljudi, ki so pripravljeni tako rekoč brez plačila opravljati herojske medicinske posege, ne vodi nikamor. Enako neproduktivno je stalno demoniziranje. Smo le ljudje, ki želimo predano delati, imeti za to pogoje in biti temu primerno oziroma za slovenske razmere sorazmerno tudi plačani.
Pred nekaj urami sem se vrnila s sestanka mladih zdravnikov z vodstvom bolnišnice. Srečanje je bilo namenjeno reševanju obupnih delovnih razmer v (še) eni od ustanov. Nastale so zaradi pomanjkanja negovalnega osebja in administracije ter hkratnega povečanega priliva bolnikov. Posledice vse bolj obremenjene in hkrati slabše financirane službe primarne, v tem primeru predvsem urgentne medicine se prenesejo in občutijo v celotnem sistemu. Nihče od mladih zdravnikov na sestanku ni omenil denarja, skrbi jih za bolnike. Skrbi jih možnost, da bi se v njihovih rokah znašel bolnik, ki mu zaradi razmer ne bodo mogli pomagati. Ob takih razgovorih iščemo rešitve skozi šivankino uho, kar pomeni, da v resnici ne izbiramo med idealnimi možnostmi. V takih trenutkih ni nikjer niti majhnih rešitev velikih teoretikov slovenskega zdravstva, ki so še nedavno menili, da ne potrebujemo povečanja števila zdravnikov in bolniških postelj za starajočo se, obnemoglo populacijo.
Nedavno so me opozorili, da je zapisano poslanstvo Zdravniške zbornice preveč naravnano na zdravnike, in ne na bolnike. Res je, če berete črko za črko, a vendarle: komu je namenjen dobro usposobljen in etično naravnan slovenski zdravnik?
Naše poslanstvo je zagotovo skrb za bolnike in za zdravje ljudi, poslanstvo zbornice pa ostaja namenjeno tudi nam samim. Tudi če zbornica nismo »mi«, je pomembno, da si s pomočjo zbornice pomagamo, skrbimo eden za drugega. Samo tako v stiski, ko ljudi velikih besed nikoli ni blizu, ne bomo ostali sami.
Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., predsednica ZZS
