Družinska zdravnica Nina Kokalj Oblak, dr. med., že 22 let vodi splošno ambulanto Zdravstvene postaje Cerkno. V službo se pripelje po ozki vijugasti cesti, na koncu katere jo pričaka razgled, ki jo po več kot dveh desetletjih še vedno polni z energijo, navdaja z občudovanjem in hvaležnostjo. Pravi, da ima najlepšo pisarno, a če bi ji kot študentki rekli, da bo postala podeželska zdravnica, bi vam odvrnila, da kaj takega ni v njenem življenjskem scenariju. Veselilo jo je delo v bolnišnici. Tako si je predstavljala svoje poslanstvo, a – ironično – službe ni dobila. Živo se spominja telefonskega pogovora, ko je izvedela, da je dobila službo v Cerknem, in ne Idriji, kot je sprva mislila: »Odložila sem slušalko, se usedla na črni fotelj v avli ljubljanskega kliničnega centra in jokala.« Po začetnem šoku je delo v podeželski ambulanti postalo njeno poslanstvo. Uživa ob odkrivanju vzrokov za težave svojih pacientov in o delu govori tako zagreto, predano in navdušujoče, da bi jo lahko poslušal v nedogled. To potrjujejo tudi njeni pacienti, ki jo kličejo kar gorska zdravnica.
V Sloveniji je brez osebnega zdravnika okoli 150.000 ljudi. Najtežje je dobiti in obdržati zdravnike v majhnih občinah, krajih. Tudi vaše paciente skrbi, da bi odšli?
Seveda, večkrat preverijo, kakšne načrte imam in ali morda razmišljam o odhodu. Pogosto se mi zahvalijo, da delam pri njih. Večkrat so se že pojavile neresnice, da zapuščam ambulanto. Da bom pediatrinja, da grem v Ljubljano, da se ločujem … (smeh). Take govorice se na vasi hitro širijo. Nekajkrat so me zaradi takih govoric poklicali celo nadrejeni in me vprašali: »A ti res greš?« Ko se pacienti poslavljajo od mene, mi rečejo, »da bi bila le zdrava«. In tega si želim tudi sama.
Kaj je največja prednost dela v majhnem kraju?
Z ljudmi se dobro razumem. Občutek imam, da mi zaupajo, kar je najpomembnejše. Trenutek, ko zdravnik čuti, da mu pacienti zaupajo, je res odličen. Tako je super delati. Dopustiti pa jim moram tudi dvom. Tudi sama dvomim. Dvomim vase, dvomim v medicino, dvomim v vse. Brez dvoma ni dobrega dela, ni dobrega odnosa. In včasih prav dvom reši življenje.
Življenja prebivalcev na tako oddaljenem in razgibanem terenu so, v najbolj kritičnih trenutkih, odvisna od helikopterskega reševanja?
Ja, helikopter nam velikokrat pride na pomoč. Na helikoptersko ekipo gledam kot na angele, ki priletijo z neba. So zelo izurjeni in tako so rešili že ogromno ljudi.
Ambulanto ste podedovali od zdravnikov, ki so bili tu le leto, dve. Kako so se odražale pogoste menjave?
Ambulanta je bila razsuta. Nekaj časa sem se ukvarjala le z gašenjem požarov. Tu mi je zelo pomagala medicinska sestra, ki me je počasi seznanila s pacienti. Dober tim je ključ dobrega dela. Tako sem spoznavala posameznike, njihove družine, medsebojne odnose, socialno okolje in njihove socialne mreže. Samo tako paciente lahko obravnavaš celostno. Mi živimo zgodbe svojih ljudi. Ko po vseh teh letih skozi vrata ambulante stopi pacient, takoj veš, ali je z njim nekaj hudo narobe. Pogled pove dovolj, ni mu treba veliko govoriti. Vidiš, da je drugačen. Tudi če izvidi ne pokažejo nič neobičajnega, iščeš in koplješ naprej.
Ko vas poslušam, si vas predstavljam kot igralko v kriminalkah, le da gre za odkrivanje in postavljanje diagnoz.
No, ni ravno kot pri dr. Housu ali Bergdoktorju, čeprav mi pacienti rečejo, da sem njihova gorska zdravnica (smeh). Kot zdravnik moraš imeti rad ljudi. Z njimi se moraš pogovarjati. Naše osnovno orodje je komunikacija. Če si se s pacientom slabo pogovoril in ga posledično slabo klasično pregledal, ti nobena naprava ali preiskava ne bo pomagala.
Kaj vas motivira pri vašem delu?
Ugotavljanje in določanje bolezni mi še vedno predstavlja izziv. Zaradi tega sem tukaj. Imamo dobro opremljeno ambulanto, veliko lahko naredimo. Problem je le prostorska stiska, zato čakamo, da se bomo preselili v nove prostore. Preden pacienta pošljem na preiskave ali pregled drugam, poskušam čim več ugotoviti in rešiti sama. Za marsikoga je že prevoz velika težava. V zadnjih mesecih se pogosto dogaja, da me pacienti, ki jih zaradi nujnih stanj napotim na Internistično prvo pomoč ali Infekcijsko kliniko, prosijo, naj jih ne pošiljam tja, ker vedo, da bodo dolgo čakali in ležali na hodnikih. Tega jih je groza, a pri nujnih stanjih ni izbire.
Ste tudi mentorica s področja družinske medicine.
Ja, k meni prihajajo študenti različnih letnikov. Sedaj imajo tudi nov predmet: ruralna medicina, in praktični del zelo radi opravijo v Cerknem. Prihajajo tudi specializanti. Vključimo jih v delovni proces in tako smo pridobili vse družinske zdravnike, ki danes delajo v Idriji.
Del vaše službe je tudi slovo pacientov …
Pri nas veliko ljudi umre doma, v krogu svoje družine. Prizadevam si, da bi čim manj ljudi umrlo v bolnišnicah. Pri tistih, za katere vemo, da se približuje njihov konec, se veliko pogovarjamo s svojci, timsko sodelujemo. Obiskujem jih na domu. Največjo hvaležnost so mi izkazali prav umirajoči, ki smo jim omogočili, da so umrli doma v svojih posteljah. Ta prehod ni grd, v večini primerov je lep. Če jim omogočimo lepo slovo, je to zadoščenje za vse nas.
Točno pred osemdesetimi leti je le nekaj kilometrov stran od vaše ambulante delovala bolnica Franja. Kdaj razmišljate o medicini in razmerah bolnišnice, ki je v ilegali delovala v težko dostopni soteski?
Včasih, ko sem res utrujena, se spomnim na tisto situacijo in si rečem: »Če so oni zmogli, bomo tudi mi zdržali.« Na bolnico Franjo gledam z občudovanjem. To je ena izmed najbolj svetlih točk naše zgodovine. Danes nam manjka humanizma. Ne le pri nas. To je simptom zahodnega sveta. Denar je glavni motor vsega, a ne smemo se nekritično vdati v usodo. Jaz denarja nikoli nisem postavljala na prvo mesto. In ga tudi ne bom. Vendar, ko grem v trgovino, od mene še vedno zahtevajo denar. Ohraniti moramo človeškost. Ni vse v denarju. Če bi mislila le na denar, potem ne bi bila tu.
Zapis v aprilski reviji številke Isis >>>
