Razlogov, zakaj menim, da je samopregledovanje lahko koristno in da je čas, da vsak posameznik postane aktiven soigralec pri zagotavljanju lastnega analnega zdravja, je več. Nekaj jih bom omenil v nadaljevanju. Znamenja na analnem vhodu in okoli njega, izrastke, bradavice in druge kožne spremembe bomo opazili prej, če si bomo zadnjik fotografirali ali ogledali z ogledalom; morebitne polipe, papile, kondilome, ki rastejo znotraj analnega kanala, si bomo zatipali, ko so še asimptomatski itd. Če bomo zdravstveni delavci začeli spodbujati ljudi k skrbi za analno zdravje, podobno kot jih spodbujamo k skrbi za ustno/dentalno zdravje, bomo detabuizirali ta del telesa.
Predsodki v zvezi z zadnjikom so v naši družbi še vedno prisotni, nesprejemanje in zapostavljanje tega dela telesa je še vedno precej razširjeno, zato imamo veliko kroničnih težav v proktološki regiji, veliko zamujenih primerov, po drugi strani pa tudi veliko primerov napačnega zdravljenja. Preveč ljudi se vrti v začaranem krogu ponavljajočih se težav z zadnjikom in posledičnih »zamer«, ki jih gojijo do tega dela telesa. Nekatere težave se prenašajo iz generacije v generacijo, čeprav ne gre za kakšno dedno predispozicijo, temveč za prevzet družinski vzorec, da so s prebavo težave, da je odvajanje pogosto boleče in, skratka, da je to »nebodigatreba« del telesa, ki je za povrh vsega še umazan in »fuj«. In zadnjik je v naši družbi pri mnogih res »fuj«, ker si ga po odvajanju ne umijejo, kar bi lahko primerjali z neumivanjem zob.
Če bi ljudi podučili, da naj si, če imajo trdo zasušeno blato, z naoljenim prstom pred odvajanjem dobro zmasirajo analni kanal, bi lahko preprečili nastanek večine fisur in dolgotrajnih bolečin zaradi analnega spazma. Tako pa prvič dobijo to informacijo, ko že imajo fisuro in bolečine ob odvajanju in si zaskrbljeni sploh ne predstavljajo, kako bodo to izvajali, če pa jih že brez prsta v njihovem zadnjiku tako močno boli. Predhodna izkušnja s samopregledovanjem bi jim v teh primerih prišla še kako prav.
Podobna je zgodba pri težavah zaradi inkontinence, ko jim pojasnjuješ, kako naj delajo Keglove vaje in stiskajo glutealno muskulaturo namesto analnega sfinktra. Če bi se samopregledovali že v obdobju, ko še ni bilo nobenih težav, bi poznali mišice sfinktra in vedeli, katere je treba stiskati, da jih okrepiš. Ko sem še predaval študentom, sem vedno omenil, da je najbolj zabaven način učenja Keglovih vaj med seksom in da je edina kontraindikacija za te vaje, če ima fant težave s prezgodnjim izlivom.
Kako koristne so lahko fotografije analnega vhoda, se je najbolj pokazalo v času pandemije, ko smo veliko posvetov opravili na daljavo. Ena fotografija je običajno zadostovala, da si lahko razločil, ali je vzrok za oteklo bolečo zatrdlino tromboza zunanjega hemoroida ali pa je morda absces. Da lahko tipanje analnega kanala z lastnim prstom pripomore k hitrejši diagnostiki v primeru intraanalnih kondilomov, papil in polipov, so mi potrdili številni pacienti, ki prakticirajo receptivne analne spolne odnose in so prišli na pregled, ker so si sami zatipali, da znotraj »nekaj« raste.
Čeprav je ideja o samopregledovanju za marsikoga nenavadna in bo podvomil v smiselnost tega početja, pa iskreno menim, da je večina populacije že dovolj »odprte« glave, da sprejme ta poziv kot izziv. Tudi moji prispevki, kot so Zdravstveno varstvo moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, objavljen v Isis leta 2006, in Spregledani primeri sifilisa, objavljen v Zdravniškem vestniku leta 2009, ter TEDx govor Analno zdravje in analni seks iz leta 2017 so ob nastanku pri marsikom izzvali mešane občutke, dvom ali celo neodobravanje in posmeh, pa vendar, če se sedaj ozrem nazaj, opazim, da se je veliko predlogov, ki sem jih takrat omenil, sčasoma uveljavilo. Tudi pri promociji samopregledovanja zadnjika nimam iluzij, da bo to na široko razširjeno in s strani stroke spodbujano že jutri. Zloženka, ki jo predstavljam v nadaljevanju, je kot prvo razbijanje kamnov na njivi, kjer bo nekoč morda zrastlo nekaj dobrega.
Zloženka »Skrbimo za analno zdravje, navodila za samopregledovanje« je v založbi Društva onkoloških bolnikov izšla konec lanskega leta. Da je prišlo do uresničitve moje dolgoletne ideje o promociji analnega zdravja in samopregledovanju zadnjika, je v prvi vrsti zaslužna ga. Majda Šmit, dipl. m. s. Pred dvema letoma je poslušala moje vabljeno predavanje Analni seks in analno zdravje na strokovnem izobraževanju, ki ga je organizirala sekcija medicinskih sester o promociji zdravja in zdravstveni vzgoji. Skupaj s prim. Marijo Vegelj Pirc, dr. med., sta zloženko tudi uredili. V publikaciji najprej pojasnim, zakaj je smiselno opravljati samopregledovanje, kaj pridobimo s samopregledovanjem in komu se priporoča. V drugem delu je podrobno opisano, kako se pripravimo na samopregledovanje in kako ga izvajamo. Samopregledovanje je razdeljeno na dve fazi: v prvi fazi si ogledamo zunanjost zadnjika tako, da bodisi počepnemo nad ogledalo ali si ga fotografiramo s telefonom. Pri opisovanju druge faze samopregledovanja, kjer zadnjik pretipamo s prstom, najprej od zunaj in nato vstopimo tudi v analni kanal, so za boljšo predstavo različnih položajev telesa, ki jih lahko izberemo za tipanje, dodane skice, ki jih je pripravila Barbara Majcen, dipl. m. s. V nadaljevanju sledijo odgovori na vprašanja: Kolikokrat in kdaj se samopregledovati? V katerih primerih se je po samopregledu treba posvetovati z zdravnikom? Komu bi svetovali pregled pri proktologu kljub temu, da pri samopregledovanju ni bilo posebnosti?
Zloženka, ki je izšla v nakladi 5000 izvodov, je na voljo v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrih, ki delujejo v okviru 66 zdravstvenih domov. Na voljo je tudi v čakalnicah zasebne klinike ZDRAV SPLET v Mariboru in Ljubljani. Nekaj izvodov vam lahko pošljemo, če pišete na narocanje@zdravsplet.si.
Dr. Boštjan Mlakar, dr. med., specialist kirurgije, Zasebna klinika ZDRAV SPLET
